Antonija Sodja Brundula je že dolga leta eden od motorjev slovenske skupnosti v Venezueli. Slovenski priseljenci so si tam ustvarili lepo življenje in bili na kulturnem in verskem področju zelo povezani. Danes se je država znašla na robu anarhije in skrajne revščine. Kot glavni povezovalni člen slovenske skupnosti Antonija svoje moči usmerja v organiziranje in razdeljevanje pomoči Slovenske karitas Slovencem, ki so v Venezueli še ostali. Z njo smo se pogovarjali ob koncu njenega enomesečnega obiska v Sloveniji.

Kakšno je življenje v Venezueli iz dneva v dan?

Zelo težko, ker primanjkuje vsega. Nimamo zdravil, nimamo dobre zdravniške oskrbe, pokojnine so zelo slabe in plače tudi. Moja mesečna pokojnina, na primer, znaša pet evrov. Liter navadnega olja za kuhanje stane štiri evre. Lahko si predstavljate, kako je.

Kako sploh preživite?

Naša družina lahko preživi zgolj zato, ker imamo prihranke v tuji valuti, ker nimamo denarja v gotovini, ki zaradi visoke infla­cije pri priči izgubi vrednost. Hrana se zelo težko dobi. V glavnem mestu Caracas je nekaj trgovin, kjer sicer največ kupujejo diplomati. Plačaš v gotovini v dolarjih, vrnejo ti dolarje. Je pa zelo drago. Primerjala sem cene v Sloveniji s tistimi v Venezueli, kjer je vse štirikrat dražje.

Ko sva z možem pred mesecem odhajala v Slovenijo, kruha ni bilo, čakali so na moko iz Rusije, pa ni prišla. Težave so tudi z vodo. Priteče vsa umazana, črna. Doma imamo velike filtre, v katerih jo prečistimo, pred uživanjem pa jo še prekuhavamo. Zelo primanjkuje mesa. V Venezueli smo imeli zelo razvito živinorejo; meso je bilo kvalitetno, a so veliko farm nacionalizirali in so propadle. Seveda, tako je, če ni dobrega gospodarja. V prehrani se običajno veliko uporablja bel riž in črn fižol. A zdaj je tudi do tega težko priti.

Najrevnejši in brezposelni lahko zaprosijo za posebno kartico, carnet della patria, in za zelo malo denarja dobijo zelo osnovno hrano, ki pa ni kvalitetna. Mnogi, še posebej starejši, so v pomanjkanju, vidi se, kako so shujšani. Z možem sva bila v Sloveniji en mesec in sva nekoliko prišla k sebi. Za zdravila so rekli, da jih bomo dobili iz Kitajske, pa tudi še niso prišla. Na televiziji so sicer pokazali, da je pošiljka prispela, a ne vem, kam je šla … Revščina se kaže tudi v tem, da novorojenčke starši velikokrat zapustijo pred bolnišnico.

Gospodarstvo ne more delovati, ker je uničena infrastruktura in ne deluje transport. Za prevozna sredstva ni rezervnih delov. Veliko je nesreč, ker so vozila zastarela in obrabljena. Tako da se mnogi na delo vozijo tako kot na Kubi, stoje na kamionih. V Caracasu smo imeli podzemno železnico, ki je dobro delovala, ampak zdaj je popolnoma prenatrpana in vozi samo takrat, kadar je električni tok.

Celoten pogovor si preberete v novi številki Družine.