Ob razpravi o evtanaziji oz. pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki deli slovensko javnost, se mi zdi, da je razprava o dostojnem umiranju in trpečih preskočila preveč stopničk. Pogovarjamo se o evtanaziji, povsem spregledano pa je področje paliative. Izgubili smo kompas, kaj bi bilo treba urediti prej, in se celotne problematike lotili na napačnem koncu. Zakaj ne bi začeli tam, kjer lahko prav tako spoštljivo, dostojanstveno in predvsem z obilo ljubezni in skrbi poskrbimo za te, katerih življenjska pot se neizogibno in hitro izteka.

Pred štirimi leti sem prvič slišal, da bodo mojega tedaj dveletnega sina obravnavali po paliativnem načrtu. Prva misel ob tem je bila: smrt, konec, ni več upanja, slovo. Kako zelo sem se motil. In tako tukaj navajam nekaj povsem mojih argumentov, zakaj primerna paliativa ni nič slabša (ravno nasprotno) možnost za neozdravljivo bolne in kako to doživljam kot oče zdaj šestletnika v paliativni oskrbi.

Tudi paliativa je zavestna odločitev

Za evtanazij...