Kako z otroki govoriti o grožnjah šolam?

Novice o grožnjah in nasilnih dogodkih, kot je streljanje v šolah, nas lahko precej pretresejo in razburijo, v nas sprožijo različna občutja in vzbudijo razna vprašanja. Za starše je velik izziv, kako o tem spregovoriti z otroki. Ali jim sploh kaj povedati, kaj, koliko in na kakšen način? Nekateri odrasli imajo zmotno prepričanje, da bodo otroke zaščitili, če jim ne bodo ničesar povedali. Ali pa, da jih bodo s pogovorom samo še dodatno razburili. Vendar to ne drži, otroci bodo nekje o dogodkih že slišali, brez pogovora pa si jih bodo razlagali in predstavljali po svoje. Ob dogodkih, kot so bile nedavne grožnje, ki jih je prejelo skoraj 230 vzgojno-izobraževalnih ustanov po Sloveniji, je tak pogovor neizogiben. Za nekaj nasvetov smo vprašali zakonsko in družinsko terapevtko Saro Jerebic iz Družinskega inštituta Bližina. Svoja znanja pogosto deli tudi na programih Šola za starše, Varen otrok, Terapija z otroki ter na delavnicah za učence in dijake. Čustveno stabilni odrasli Preden se z otrokom pogovarjamo o težkih temah, je pomembno, da smo odrasli sami pri sebi čustveno pomirjeni, poudarja sogovornica. »Če smo odrasli panični, bo tudi otrok. Otroci se namreč nalezejo naših čustev podobno kot viroze. Tako kot na letalu povedo, naj starši najprej sami sebi nadenejo masko, sicer ne bodo mogli pomagati otroku, je pomembno, da se starš pred pogovorom umiri. Otroci starše posnemajo, ne gre toliko za besede, kaj rečejo, temveč kako sebe umirijo. V prvi vrsti je dobro, če ozavestijo, da gre samo za strah, občutek, ki še ne pomeni realne nevarnosti.« Če smo odrasli preveč panični, je pomembno, da se najprej sami z nekom pogovorimo, lahko tudi s strokovnjakom. Ne čakajmo, da pogovor začne otrok Na vprašanje, kako začeti pogovor in ali počakati na pobudo otroka, Sara Jerebic odgovarja, da bo otrok precej verjetno dobil informacijo od vrstnikov ali na družbenih omrežjih, zato je boljše, da smo pobudniki za pogovor starši, ki bomo lahko posredovali prave informacije. Ob tem otroka lahko vprašamo neposredno z odprtimi vprašanji: »Ali si slišal, kaj se je zgodilo? Kaj razmišljaš o tem? Kako se počutiš?« Otroku omogočimo varnost, da izrazijo skrbi in čustva. Povejmo dejstva, izpustimo podrobnosti Količino in način posredovanja informacij prilagodimo otrokovi starosti in razvojni stopnji. Mlajšim otrokom lahko omenimo le osnovne informacije in ne razlagamo o strašljivih podrobnostih. Pri tem je pomembno, kot pravi Sara Jerebic, da smo usmerjeni v rešitve: »Včasih nekdo reče, da bo naredil nekaj nevarnega, vendar odrasli skrbimo za to, da ste otroci varni, tudi policija skrbi za našo varnost.« Starejšim otrokom povemo dejstva, vendar se ne spuščamo v podrobnosti, da jih ne bi strašili. Poudarimo praktični vidik, kako se lahko odzovejo. Najstnikom lahko podamo že več informacij, hkrati pa z vprašanji spodbujamo njihovo razmišljanje, zakaj pride do takšnih dogodkov. Na vprašanje, ali je smiselno govoriti o konkretnih primerih iz tujine, terapevtka odgovarja, da če jih že omenjamo, naj bo poudarek na ukrepih, ki so jih sprejeli za varnost, ne pa govoriti o strašljivih podrobnostih. Da pogovor ne bo tekel le o negativnih stvareh, je dobro pobrskati in otrokom predstaviti tudi kakšne pozitivne vidike dogodka, kot so npr. informacije o ljudeh, ki so pomagali otrokom, o reševalcih, policistih, zdravnikih, ki se trudijo otrokom zagotoviti varnost. Bodimo sočutni Nadalje Sara Jerebic svetuje, da starši govorimo sočutno, s čimer bomo otroku dali občutek varnosti, da ga bodo odrasli zaščitili. Zato je pomembno, da za pogovor izkoristimo trenutek, ko smo tako mi sami kot tudi otrok mirni. Med nasveti, ki jih najdemo na spletni strani programa Neon – Varni brez nasilja, je navedeno tudi, da je pomembno že to, kakšne besede uporabljamo: namesto dramatičnih besed, kot so »grozno«, »katastrofalno«, »strašljivo«, uporabimo raje besede »težko«, »pretresljivo«, »resno«, »boleče«, »zaskrbljen«. V pogovoru bodimo ves čas pozorni na otroka in na njegove odzive: »Preverjajmo, kaj je otrok razumel, kaj razmišlja in kako se počuti. Pomembno je tudi, da normaliziramo otrokova čustva v smislu: 'To, da te je strah ali te skrbi, je popolnoma normalno.' Poudarimo, da se takšne situacije redko zgodijo in da odrasli varujejo in ščitijo otroke ter da je v takšnih situacijah pomembno vedeti, kaj narediti, da nas strah preveč ne prevzame.« Poslušajmo, ne minimalizirajmo otrokovih čustev Če že nas odrasle novice iz črne kronike pretresejo, ni dvoma, da tudi otrokom, sploh ob njihovi domišljiji in nazornih predstavah, povzročajo stisko, strah in tesnobo. »Mami, mene je zdaj strah iti v šolo. Z učiteljico smo se o tem pogovarjali in nas je zdaj s sošolci strah,« je bil marsikje odziv na nedavni incident. Kako otroka pomiriti in kaj mu svetovati? Terapevtka svetuje, da je v prvi vrsti pomembno, da ga poslušamo in ne minimaliziramo njegovih čustev. Nikar ne zamahnimo z roko v smislu, ah saj ni nič, vse bo v redu, nič hudega se ne bo zgodilo. Starši moramo otroku zagotoviti, da dobi občutek, da je varen in razumljen. Začnemo lahko takole: »Vidim, da si zadnje čase malo drugačen, in zanima me, kaj razmišljaš, doživljaš.« Otroku dajmo jasno sporočilo, da lahko vedno, ko se bo počutil zaskrbljenega, pride k nam ali se pogovori z nekom od odraslih. Bodimo pozorni na čustvene spremembe Otroci svojih čustvenih stisk pogosto ne znajo ubesediti in jih kažejo na različne načine. Kot poudarja Sara Jerebic, moramo biti pozorni na morebitne nenadne spremembe v njihovem razmišljanju, vedenju, čustvovanju in neredko tudi na telesne simptome. Kadar je otrok v stiski, lahko telo odreagira namesto njega. »Če imajo bolečine v trebuhu, glavobole, in to še posebej zjutraj, pred odhodom v šolo, zdravniški pregledi pa niso pokazali fizičnega vzroka, je to lahko znak, da se je psiha preselila na telo. Spremembe v vedenju se pokažejo, ko se otrok začne umikati iz družbe, kot da mu ni več mar npr. za nogomet, ki mu je prej pomenil vse. Ko se ne more zbrati, izgubi motivacijo ali ko začne zavračati odhod v šolo oziroma začne izražati strahove pred odhodom v šolo.« Čustvene spremembe se kažejo s paniko, strahom, pretirano zaskrbljenostjo, odraz stiske so tudi močni čustveni izbruhi jeze in besa, pri manjših jok brez razloga. Tudi težave s spanjem nakazujejo na stisko, npr. če otrok težko zaspi, se pogosto prebuja ali ima nočne more. »Pomembno je razumeti, da so razvojne spremembe postopne, kadar pa se zgodijo praktično čez noč, je treba čimprej ukrepati, ugotoviti vzrok stiske in ga odpraviti, da se stiske ne bodo poglabljanje, težave pa krepile.« V pomoč pri iskanju skupne rešitve za otroka je lahko tudi komunikacija z učitelji. »Otrok naj dobi sporočilo, da ni sam in da obstajajo rešitve. Kadar se stiske povečujejo in ne izzvenijo, je smiselno poiskati strokovno pomoč.« Postopno uvajanje v spremljanje novic Vprašanje je tudi, koliko otroku dovoliti oz. omogočiti spremljanje dnevnih novic v medijih, del katerih so tudi težke teme. Sara Jerebic je mnenja, da je še posebno mlajše, predšolske otroke treba pred njimi zavarovati. »Novice o nasilju ali grožnjah lahko povzročajo veliko strahu in zmedenosti, zato je pomembno, da vsaj predšolski otroci niso izpostavljeni težkim vsebinam.« Nekoliko starejši otroci, ko so že šolarji, lahko spremljajo novice, a nujno ob prisotnosti staršev, ki jim lahko razložijo, kaj se dogaja, in jim pomagajo izraziti čustva. Starši ne smemo pozabiti niti na najstnike, ki danes večino informacij izvedo prek medijev, družbenih omrežij, prav tako je pri njih večja možnost, da se bodo o dogodkih pogovarjali z vrstniki. Kljub temu da veliko slišijo in preberejo, je še vedno pomembno, da se odrasli z njimi pogovorimo o tem, kaj so slišali in kaj ob tem razmišljajo. Kaj pa preventiva? Ponekod v tujini, kjer je žal tovrstnih primerov veliko, otroke v šolah učijo tudi, kako se odzvati v konkretnih nevarnih situacijah. Takšna preventiva je zelo na mestu, podobno kot v primeru požara. »Za otroke je dobro, da vedo, kako ravnati, je pa pomembno, da je preventiva prilagojena njihovi razvojni stopnji in brez ustvarjanja nepotrebnega strahu,« pravi Sara Jerebic. Sicer pa starši otroke predvsem s pogovorom lahko opolnomočimo in jih učimo živeti s tem, da svet žal ni vedno varen.

Kako z otroki govoriti o grožnjah šolam?

Kako z otroki govoriti o grožnjah šolam?

Čustveno stabilni odrasli

Blažena Elizabeta Sanna

Spletni program o odpuščanju

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.