Človek je oseba. »O sebi« je, biva sam zase, ni reč. Je »samosvoje bitje umne narave«, kot ga je označil Boetij. Poleg tega pa je človek socialno, družno bitje: »zoon politikon«. Sam se ne more razviti niti telesno, kaj šele duševno, umsko, moralno in religiozno. Potrebuje družbo.

Ti morda samoumevni trditvi sta temelj katoliškega nauka in v veliki meri tudi klasične filozofske misli o človeku, družbi in državi – brez njiju ne moremo razumeti ne zakaj imamo državo, ne zakaj socialo in zakaj socialno državo, zakaj v družbi potrebujemo medsebojno pomoč in spoštovanje človeške osebe, njenih pravic in dolžnosti, zakaj trg ne more imeti absolutne svobode in zakaj država nima pravice urejati vseh področij človekovega življenja.

Prve zametke nekakšne socialne države lahko najdemo že pri bržčas najmočnejši državi starega veka – Rimskem cesarstvu, ki je od 2. stoletja dalje ljudstvu zagotavljalo oskrbo z žitom.

A še preden se lotimo takšnih izpeljav, si oglejmo nekaj zgodovine. Socialna država kot organizirana politična skupnost, ki skrbi za socialno varnost in pravičnost svojih prebivalcev, je v svoji današnji obliki nekaj novega in povsem tujega predmodernemu človeku. Razlog delno tiči v razvoju filozofske misli, ki je denimo v krščanskem srednjem veku državi pripisovala precej bolj omejeno vlogo kot v modernosti, hkrati pa v dejstvu, da države včasih enostavno niso bile tako močne. Kot pojasnjuje zgodovinar dr. Matic Batič, se je večina predmodernih držav omejevala bolj ali manj na politično-vojaško sfero in v veliki meri druge, celo zelo osnovne funkcije, kot sta sodstvo in zagotavljanje javne varnosti, prepuščala lokalnim elitam.

A kljub temu prve zametke nekakšne socialne države lahko najdemo že pri bržčas najmočnejši državi starega veka – Rimskem cesarstvu, ki je od 2. stoletja dalje ljudstvu zagotavljalo oskrbo z žitom, kasneje so delili tudi kruh in drugo prehrano, seveda pa skrbeli tudi za zabavo (panem et circenses!). Če oblast tega ne bi zagotovila, bi ji grozili politični nemiri – sociala je tako temeljila predvsem na zagotavljanju politične stabilnosti.

Na prehodu v srednji vek se je moč države zmanjšala, vloga sociale pa povečala

Kot pojasnjuje Batič, sta se na prehodu v srednji vek vloga in moč države bistveno zmanjšali, medtem ko se je vloga sociale, odtlej sloneče na krščanski ideji ljubezni do bližnjega, povečala. Razvil se je cel kup novih institucij – javne »bolnišnice«, sirotišnice in ubožnice, za kar so skrbeli predvsem redovniki, pa tudi bratovščine in nekatere mestne komune. Predvsem Cerkev je skrbela tudi za izobrazbo, cehi obrtnikov pa za socialno varnost članov. Ljudje so se v večji meri zanašali na bolj osnovne ravni – družino, župnijo, lokalno skupnost itd. Dajanje miloščine je bilo premožnim dolžnost in je ob povsem drugačnih, predrazsvetljenjskih temeljih ekonomije predstavljalo pomemben del sistema. A tega je ob koncu srednjega veka čakal velik pretres: širile so se trgovina in nove oblike bogastva, običajno je postajalo obrestovanje, vloga države tudi v gospodarstvu (merkantilizem) pa se je večala.

Zgodovinsko gledano je tako socialna država konservativni odgovor na težave, ki so se pojavile s podivjanim kapitalizmom in jih je na bolj radikalen način skušal reševati socializem.

V 18. stoletju se začno razvijati prvi sistemi visokega šolstva in različne ustanove za tiste z roba družbe, sledi industrializacija, ki povzroči povsem nove razmere: množice delavcev, iztrganih iz tradicionalnega okolja in obstoječih struktur, ki so zagotavljale socialno varnost, hkrati pa veliko naraščanje državnih kapacitet in sredstev. En odgovor na to je ponudil socializem, drugega pa prva socialna država, kot jo pojmujemo danes – Bismarckova Nemčija, ki je v 1880. letih uvedla »nekakšen celovit pristop k reševanju delavskega vprašanja, npr. preko shem invalidskega in pokojninskega zavarovanja«, kot razloži Batič.

Velik pospešek je socialna država dobila s svetovnima vojnama, ko je veliko število žrtev zahtevalo nove načine proizvodnje, to pa vse več posegov v tradicionalne družbene odnose in skrb za preživetje ogroženih. Do skrajnosti so to prignali totalitarizmi, kakršnega je bila deležna tudi naša domovina.

Zgodovinsko gledano je tako socialna država konservativni odgovor na težave, ki so se pojavile s podivjanim kapitalizmom in jih je na bolj radikalen način skušal reševati socializem. Oba sta skušala rešiti žrtve, ki so v neizprosnem boju za uspeh ostale zadaj. Liberalizem, ki je prevladal v gospodarstvu in politiki, je namreč – prosto po Ušeničniku – zanikal božje in naravno pravo in prepustil vso pravico spremenljivi samovolji ljudi, proglasil individualno svobodo brez ozira na skupno blaginjo, zanikal socialne dolžnosti imetja in socialne pravice dela, proglasil načelo svobodne konkurence in delovne pogodbe. Človek naj bi bil pač v skladu s tem pesimističnim naukom modernosti nepopravljivo slab, človek človeku volk, in najhujše naj bi se dalo preprečiti le s sklepanjem pogodb.

Država mora prebivalcem omogočiti, da si pomagajo sami – za to so potrebne pravična in učinkovita zakonodaja, svoboda, ki omogoča lastno pobudo državljanov, in različne vrste ugodne infrastrukture ter ustanov, ki ljudem nudijo priložnost razvoja. 

Kakšna je torej alternativa, ki jo ponuja Cerkev?

Njen družbeni nauk uči, da je smoter, naloga države zagotavljanje skupnega dobrega (bonum commune), kar pa ne pomeni le navadnega blagostanja in visoke materialne potrošnje, »ampak skupek vseh ugodnih pogojev, ki jih imajo državljani za svojo osebno in odgovorno duhovno ter duševno rast in gmotni razvoj, kot za Slovenski čas pojasnjuje dr. Anton Stres.

Država mora prebivalcem omogočiti, da si pomagajo sami – za to so potrebne pravična in učinkovita zakonodaja, svoboda, ki omogoča lastno pobudo državljanov, in različne vrste ugodne infrastrukture ter ustanov, ki ljudem nudijo priložnost razvoja. Zagotavljati pa mora država tudi neposredno pomoč tam, kjer si nekdo iz objektivnih razlogov sam ne more pomagati. Zagotavljati mora državljanom pravico, da so kot osebe z neodtujljivim dostojanstvom skupnega dobrega deležni. Čeprav Cerkev zagovarja pravico do zasebne lastnine, lastništvo ni absolutno – kdor ima, nikdar nima le po svoji zaslugi, ampak je lahko prejel le v odvisnosti od drugih in, konec koncev, Boga, zato je solidarnost tudi dolžnost.

Prebrali ste del članka, ki ga v celoti lahko preberete v Slovenskem času št. 177.