Slovenska ustava v drugem členu določa, da je Slovenija tudi socialna država. Zakaj je ta določba na tako visokem mestu in kako smo jo interpretirali od osamosvojitve naprej?

Eno osrednjih vprašanj vsake državne tvorbe je skrb za socialno blagostanje. To izhaja iz skrbi za sočloveka, iz tega človeškega čuta, ki ga najprej prepoznavamo na ravni družine, te osnovne organizacijske tvorbe. Sledijo ji bolj abstraktne ravni – sosedstvo, lokalna skupnost, občine, pokrajine in država, tudi meddržavne tvorbe. Država je tako najbolj abstraktna tvorba, ki smo ji zaupali skrb za karseda znosno življenje prebivalcev, zato tudi ta člen v ustavi.

Interpretacija tega člena pri nas pa je povezana z razumevanjem, ki je vladalo v prejšnjem režimu, ko je bila skrb za sočloveka državno dirigirana, država je bila dojeta kot mati dojilja, ki naj bi skrbela za vse.

Interpretacija tega člena pri nas pa je povezana z razumevanjem, ki je vladalo v prejšnjem režimu, ko je bila skrb za sočloveka državno dirigirana, država je bila dojeta kot mati dojilja, ki naj bi skrbela za vse. Čeprav sta osamosvojitev in tranzicija prinesli določene spremembe in razpravo o tem, se glede odgovornosti za sočloveka, ki je posameznik ne bi smel prenašati na abstraktne inštance, nismo veliko premaknili.

Zapis v ustavi je torej povsem pravilen, izvedba te socialne komponente pa je stvar stopnje odgovornosti pri ljudeh – država bi morala to zavarovati, ne pa posegati v razmerja med ljudmi.

Kakšno bi moralo biti razmerje med državo in zasebnimi ustanovami, recimo v zdravstvu, pa tudi pri skrbi za socialno varnost …

Prav to so aktivnosti, ki so najbliže subsidiarnosti, najbolj jedrne reči, za katere je vsem ljudem mar – vprašanje zdravja, pokojnine … Danes imamo občutek, da mora država skrbeti za tovrstne storitve, ker ne poznamo alternative, nismo imeli priložnosti okusiti institucionalnega okvirja, kjer je dovoljeno, da si ljudje v prvi vrsti skušamo najti nek način, kako poskrbeti za svoje zdravje preko lastnega odgovornega vedenja.

 To je primer sistema, ki je ekonomsko popolnoma nevzdržen, prepustili smo ga državi brez razmisleka o ekonomski smotrnosti in se odrekli subsidiarnosti. Današnji sistem je antisolidaren.

V Švici denimo sistem temelji na tem, da ljudje sami odločajo, kam naložijo minimalni delež dohodka, možnost imajo sami izbrati zavarovalnico in te so zelo blizu ljudem, ker od tega seveda živijo. Če pa pogledate slovensko zdravstveno zavarovalnico – so vas kdaj poklicali, da bi vas vprašali, kako ste, ali ste zadovoljni? To jih ne zanima. Poleg tega pa je naš sistem finančno nevzdržen, predrag je in neučinkovit, ker ne temelji na subsidiarnosti in odgovornosti.

Druga težava je pokojninski sistem: pri tem v Sloveniji ne gre za vzajemno solidarnost, ampak vzajemno odvisnost starejše generacije od mladih, trendi rodnosti ogrožajo preživetje starejših, ki ne morejo nazaj na trg dela. Upokojenci so svoje pokojnine pošteno zaslužili, ampak pobrani denar takrat ni bil investiran in privarčevan, ampak je šel v neke vrste porabo in so danes upokojenci odvisni od novih vplačil v sistem. Neke vrste piramidno shemo imamo, pravzaprav. To je primer sistema, ki je ekonomsko popolnoma nevzdržen, prepustili smo ga državi brez razmisleka o ekonomski smotrnosti in se odrekli subsidiarnosti. Današnji sistem je antisolidaren.

Pogost očitek socialni državi je, da spodbuja lenobo. Je upravičen?

Da, ko se država razbohoti in se prevzame nek abstrakten odnos do vprašanj »sociale«, nastanejo razne zlorabe in več kot je raznih programov, več je možnosti zanje. Kako jih odpraviti? Eden od načinov je zmanjšanje vloge države, s tem da je na določenih segmentih ta nujno potrebna za kratkoročno reševanje težav, recimo v času prehoda med eno in drugo službo. Predvsem je treba maksimalno okrepiti nadzor nad izvajanjem pomoči; ljudje, ki so je deležni, morajo vedeti, da je to pomoč in da jim ne pripada zato, ker so se tako rodili ali ker oni tako rečejo, ampak da gre za pomoč v skrajni sili. In takemu človeku na kraj pameti ne bi prišlo, da bi to izkoriščal, ampak bi jo ponižno sprejel in se potrudil karseda hitro izkopati iz tega stanja.

Predvsem je treba maksimalno okrepiti nadzor nad izvajanjem pomoči; ljudje, ki so je deležni, morajo vedeti, da je to pomoč in da jim ne pripada zato, ker so se tako rodili ali ker oni tako rečejo.

Zlorabe pa bi bilo treba kaznovati, ker te pomenijo, da nekdo drug, ki bi res potreboval pomoč, te ne dobi in gre znova za neko bogatenje na račun revnih. Prejemnik bi moral pokazati aktivnost, da se trudi rešiti iz situacije. V Švici gredo denimo inšpektorji tudi preprosto domov preverit, kaj se dogaja, in če se zgodi zloraba, je v trenutku konec pomoči in jo je treba vrniti z obrestmi vred.

Prebrali ste del članka, ki ga v celoti lahko preberete v Slovenskem času št. 177.