Ali opažate, da zlasti v poletnem času ljudje premalo pozornosti posvetimo temu, da smo za mašo primerno in dostojno urejeni?

Vsekakor je na vseh področjih zaznati težave s kulturo oblačenja, posebej v poletnem času. Težave z oblačili »za na plažo« opažamo že v gimnaziji in na fakulteti, nadaljuje pa se povsod, vključno z udeležbo pri svetih obredih. Menim, da bi moral prav vsak, ki stopi v uraden prostor, kaj šele v božjo hišo, upoštevati minimalne kulturne standarde, težava pa je v tem, da se ti hitro znižujejo in danes niti verniki ne razumejo več, kaj je sploh narobe. Desetletja so vernike vzgajali v smislu domačnosti in vse-sprejemanja, kar je pripeljalo do današnjega stanja. Je pa tudi res, da so standardi oblačenja v različnih kulturah zelo različni. Ko sem bil v Indiji, na primer, sem hitro opazil, da drugega kot »japonk« sploh ne poznajo. Jim je pa denimo povsem jasno, da je treba za udeležbo pri svetih obredih imeti pokrita ramena in noge. Brez dolgih hlač fantje nismo imeli kaj iskati pri sveti maši, pa je podnebje bistveno bolj vroče in vlažno kot pri nas. Skratka, pri teh vprašanjih je treba ravnati modro in umirjeno.

Pogovor, ki ga berete, je del aktualne teme nove številke tednika Družina (29/2025). 

Kaj so minimalni standardi, ki jih moramo tako ženske kot moški pri tem upoštevati?

Minimalni standardi se niso spremenili in so zelo enostavni: vsaj do kolena pokrite noge ter pokrita ramena. To izhaja iz naše kulture, hkrati pa je to standard, ki zagotavlja, da nihče s svojim »razkazovanjem« ne izstopa in ne privablja pogledov. Vendar je to danes težko zagotavljati, saj bi potrebovali varnostnike v vsaki cerkvi, župnik se težko ukvarja še s tem, vsi skupaj pa smo se navadili, da lahko vsakdo dela, kar hoče. To pomeni, da je navadno veliko opravljanja in razpravljanja o vsem tem, da bi si kdo na povprečni slovenski župniji drznil kaj reči, to pa seveda ne. Običajno se to prelaga na župnika, ki je na koncu malodane kriv, da so ljudje pri svetih obredih oblečeni, kakor pač so.

Danes niti verniki ne razumejo več, kaj je sploh narobe.

Zakaj sta primerna urejenost in dostojno oblačenje za udeležbo pri sveti maši pomembna? Kakšen je njun namen v odnosu do svete maše, evharistije, duhovnikov in ostalih vernikov?

Pri vsem – obleki, klečanju in stanju, molitvenih kretnjah, splošnem obnašanju, izgovarjanju molitev, sodelovanju pri petju in še bi lahko naštevali – velja, da Gospod Bog vsega tega seveda ne potrebuje. On je neskončno večji od našega zunanjega obnašanja. Nujno pa je treba razumeti, da vse to bistveno vpliva na nas same. Skozi desetletja se je denimo iz naših cerkva pogosto metalo klečalnike, misleč, da smo sedaj tako zelo napredni in reflektirani v svoji veri, da lahko zanemarimo skozi stoletja pridobljene vzorce obnašanja v svetih prostorih. Pozabljalo pa se je in se še pozablja, da nam vse to pomaga k osebni veri. Dostojno oblačenje in obnašanje izražata notranji odnos spoštovanja, vere in zavedanja, da vstopamo v sveti prostor in sveto dogajanje. Tako kot se primerno oblečemo za pomembne dogodke v življenju (npr. poroko, pogreb, uradna srečanja), se spodobi, da z oblačilom izkažemo čast tudi Bogu. To nam pomaga, da resno vzamemo Božje stvarnosti, v katerih smo udeleženi. Še Gospod Jezus govori o primernem oblačilu za svatbo!

Dostojno oblačenje in obnašanje izražata notranji odnos spoštovanja, vere in zavedanja, da vstopamo v sveti prostor in sveto dogajanje.

Ali ima Cerkev na Slovenskem v okviru Slovenske škofovske konference kakšna navodila v zvezi s primernim oblačenjem za v cerkev?

Posebnih navodil nimamo, najdemo pa na cerkvah opozorila glede obnašanja, uporabe telefonov, oblačenja in navzočnosti živali. Pri večjih in bolj izpostavljenih cerkvah je to lažje, saj je navadno navzoča tudi oseba, ki skrbi za red in dostojanstvo prostora. Zatika se pri turistično prav tako obleganih, vendar manjših krajih, kjer župnija skrbi, da je cerkev čez dan odprta, hkrati pa ne more zagotoviti »redarja« ali česa podobnega. Vse to je prepuščeno duhovniku, ki mu je območje zaupano.