Oba sta velika poznavalca likovne umetnosti in umetnostnih spomenikov, mojstra besede in pisca številnih za Slovence zelo pomembnih knjig. Tokrat sta se še posebej »zbližala« v Komeljevi knjigi z naslovom France Stele: Spomini nanj, na njegovo delo in učence.

Predsednica Društva sv. Jakob Kamnik dr. Marjeta Humar je v uvodni besedi o obeh velikih Slovencih in dr. Ignaciji Fridl Jarc, voditeljici pogovora z akademikom dr. Milčkom Komeljem, urednici in glavni tajnici na Slovenski matici v Ljubljani, ki je izdala omenjeno knjigo, zatrdila, da Komelja in Steleta združujejo »domoljubje, preprosta poštenost in odkritost«.

Milček Komelj s svojo knjigo o Francetu Steletu. FOTO: Jožef Pavlič

Komelja in Steleta združujejo »domoljubje, preprosta poštenost in odkritost«. (dr. Marjeta Humar)

Milček Komelj: pisal sem iz »spominske perspektive«

Poleg tega pa, kar o obeh piše na zavihkih knjige. O Milčku Komelju sledeče: »S knjigami Franceta Steleta in pripovedovanjem o njem je bil obdan vse od otroštva, ker je bil njegov stric umetnostni zgodovinar Ivan (Drago) Komelj konservator, oče Bogo Komelj pa knjižničar in konservatorski zaupnik; zato je France Stele v zavesti pisca te knjige skupaj s svojimi učenci že zgodaj postal pojem vsestranskega učenjaka in zaslužnega urednika ter osrednji sinonim za ljubečega varuha slovenske domačije.«

Zaradi tega »na spominskem izročilu zasnovana knjiga o njem oživlja Steletovo izjemno osebnost, poglede na življenje in umetnost ter odmeve njegovega delovanja v prizadevanju naslednikov. Komeljevo obujanje spominov nanj, na njegovo delo in učence se je razraslo v enovito knjigo, iz katere je razviden zgodovinski pomen tega velikega svetovno razgledanega domoljuba, ki je živel svoje poslanstvo v navdušenem odkrivanju slovenske likovne ustvarjalnosti, s katerim je zavestno potrjeval našo kulturno in narodno identiteto.«

Prijazen, odprt, sila razgledan, obenem pa strpen profesor, je imel vedno odprta vrata zanje.

Za študente umetnostne zgodovine je bil »ata Stele«

V dvorani kulturno prebujenih kamniških Frančiškovih duhovnih sinov, ob veliki Steletovi črno-beli fotografiji in dokumentarnih fotografijah njegovega sorodnika Franceta Steleta z Gore pri Komendi preproste značilne akademikove kmečke domačije v rodnih Tunjicah ter njegovih sorodnikov, je Steletova ustvarjalno tako bogata osebnost vse bolj žarela v ognjeviti pripovedi in spominih Milčka Komelja. Tako zelo in tako močno, da so navzoči nemo poslušali, gledali in se čudili, kako dobro je Milček poznal občudovanega »pomembnega raziskovalca slovenskih umetnostnih spomenikov, prvega slovenskega konservatorja, univerzitetnega profesorja, likovnega kritika«, kar vse je bil dr. France Stele. »Ata Stele« so ga spoštljivo poimenovali študenti, ki so kot zadnjo in najbolj merodajno hoteli slišati njegovo strokovno mnenje. In še mnogi drugi.

Udeleženci kulturnega večera so zvedeli veliko novega o akademiku Steletu in njegovih sodobnikih, posebej iz Kamnika in bližine. FOTO: Jožef Pavlič

Prijazen, odprt, sila razgledan, obenem pa strpen profesor, je imel vedno odprta vrata zanje, kot tudi za druge ljudi. Obenem pa načelen, z velikim ugledom doma in po svetu, kamor je kot tajnik PEN-a in velik umetnostni strokovnjak hodil na kongrese. V vedenju in zavesti, kako velike umetnostne zaklade imamo Slovenci; da jih je treba pravilno ocenjevati pa tudi varovati. To je povedal že v svojem Orisu zgodovine umetnosti pri Slovencih iz leta 1924, nekdanjim prebivalcem sreza Kamnik pa v topografskem orisu Politični okraj Kamnik iz leta 1922. Mnogi umetnostni zgodovinarji, med njim dr. Emilijan Cevc, so mu sledili, zajemali iz vrelca njegovega velikega znanja in pionirskih ugotovitev ter smernic na področju konservatorstva.

Bil je veren, poduhovljen človek, hkrati pa simpatičen, duhovit, prisrčen, zelo življenjski.

Ni se veliko zadrževal v kabinetu, hodil je na teren

Milček Komelj pa je v knjigi o Francetu Steletu iz »spominske perspektive«. Človeku, ki ni bil le v kabinetu, marveč je hodil raziskovat na teren, je vzgojil nove rodove umetnostnih zgodovinarjev, je spremljal tudi sodobne umetnostne stvaritve, se je zavedal, »da je umetnost izraz duha časa«, je bil povezan z življenjem ljudi, kranjsko deželo in njenimi pokrajinami. Bil je nesporna avtoriteta na umetnostnem področju, imel je pregled čez vse, so ga vsi spoštovali in občudovali, je vse pomembno spremljal, ga je zanimalo, je odkrival na novo. Med drugo svetovno vojno je pozival k ohranjanju spomenikov. Tudi tistih iz »kmečke kulture«, kajti »čez desetletja bo vsaka stvar dragocena«. Bil je kritičen do komunizma, obenem pa je imel srečo, da je pod njim preživel, so ga pustili pri miru, se mu ni bilo treba prilagajati režimu. Bil je veren, poduhovljen človek, hkrati pa simpatičen, duhovit, prisrčen, zelo življenjski, se je hitro prikupil ljudem, sprostil ob kozarcu ali dveh dobrega vina. V mladosti je celo pisal pesmi. Bil je posrečen značaj. Kot takega ga je v knjigi Moj obračun opisal France Koblar.

Frančiškansko dvorano v Kamniku je krasila velika črno-bela fotografija Franceta Steleta. FOTO: Jožef Pavlič

Navdih je dobival v čudovitem okolju Tunjic in cerkvi sv. Ane

Prvi vzgib za poznejši študij in delovanje na področju literature in umetnosti je dobil doma v »čudovitem okolju Tunjic«, ohranjanju starih izročil, zbiranju ljudskega blaga, zajemanju iz starožitnosti, predvsem pa občudovanju domače veličastne cerkve sv. Ane. Čeprav je bil zelo nadarjen za matematiko, se je odločil za umetnostno zgodovino. Dobro je poznal Prešerna, ga je velikokrat navajal. Fante je celo spodbujal, naj se prostovoljno javijo v vojsko, saj se bodo tam naučili tujih jezikov. On se jih je med študijem, v vojski in ruskem ujetništvu več kot ducat, kar mu je pozneje prišlo zelo prav. Učil se je celo madžarščine.

Študente je opozarjal, naj ne »hlepijo po plehkosti«.

Učence je navajal, da so zapisovali njegova predavanja, poudarjal, kako je treba imeti čut in smisel za lepo. Da se jim mora za umetniška dela odpreti ne le razum, marveč tudi srce, saj jih bodo tako bolje vrednotili, doživljali, jim bodo bližja.

Prizadeval si je za »razvozlavanje stvari«, reševanje težav, ločevanje vrhunske umetnosti od manj pomembne. Pri ustvarjanju umetniških del je poudarjal, da je »treba obvladati obrt«. Študente je opozarjal, naj ne »hlepijo po plehkosti«. Bil je pravi »oče umetnostne zgodovine« pri nas. Kar je vedel in znal, je prenašal na učence. Na primer, kako gledati na in vrednotiti dela slikarja Franca Jelovška, Fortunata Berganta, ki ga je visoko cenil, Franceta Kralja, Miha Maleša … Umetnostne spomenike je opisoval tako živo, da so bili pred očmi tudi tistim, ki jih niso videli, kot da bi bili zraven.

Zapisi o spomenikih in umetninah, uničenih med drugo svetovno vojno

Njegovi zapisi izpred druge svetovne vojne so še posebej dragoceni, ker je tako ohranil, kar se je kje dragocenega nahajalo, je bilo uničeno med omenjeno vojno. Med drugim v kriškem gradu, ki so ga med drugo svetovno vojno požgali partizani, sedaj pa »rešujejo« njegove freske in jih razstavljajo. France Stele ga je v svojem Političnem okraju Kamnik temeljito popisal.

Veliko je komuniciral z ljudmi, kar potrjujejo njegova ohranjena bogata korespondenca.

Predsednica Društva sv. Jakob Kamnik dr. Marjeta Humar se zahvaljuje dr. Milčku Komelju in voditeljici pogovora z njim dr. Ignaciji Fridl Jarc. FOTO: Jožef Pavlič

Večera so se udeležili tudi njegovi sorodniki iz Tunjic

Marjeta Humar je še posebej pozdravila Steletove sorodnike – Birtove iz Tunjic. Med njimi akademikovega pranečaka Franceta Steleta, njegovo ženo Olgo, profesorico glasbe in organistko, ter hčerko Marijo, ki sta za uvod v prireditev na orgle in flavto zaigrali skladbo iz oratorija Mesija skladatelja Georga Friedricha Haendla.

Poleg njih tudi fotografa in pisatelja Franceta Steleta z Gore, ki je prispeval stare fotografije Birtovih in drugih sorodnikov. Projicirali so jih ob koncu slovesnega dogodka, ki so ga, po akademikovi navadi, zalili z dobrim vinom in postrežbo s kanapeji. Še dolgo pa so vztrajali v prijateljskem pogovoru in spominih na velikega Tunjičana. Številni so odšli s Komeljevo knjigo v roki in njegovim podpisom. Prinesenih knjig je zmanjkalo. Zaokrožil je glas, da je tako zanimiva, da jo je eden izmed udeležencev bral globoko čez polnoč.

1/4