Razprava se je zasukala v nevarno smer: P je hitro začutil, da postajajo tla vse bolj spolzka. Njegova protislovja so postajala očitna, laži ni več mogel prikriti s še tako obilnim bruhanjem leporečja … Z vsako sogovornikovo repliko je postalo teže vrniti se v varno območje vsakdana, kjer je resničnost preraščena z jezikom brez pomena. »Smrdiš po poštenosti,« je siknil in se sklonil po kamen … »Pok!« Zadetek v sredo čela, sogovornik je umolknil, razprava je bila končana. »Neverjetno!« so dogodek komentirali MSM. »Kako hitro ostanejo teoretiki zarot in verbalni nasilneži brez besed, ko zadenejo ob trdo resničnost! Preprosto: nimajo obrambe proti enostavnim, trdnim argumentom. Še enkrat več je to dokazal P, ko je z neoporečnim, lapidarnim dokazom dokončno utišal blodnjavega in nergavega sogovornika.«

Preveč nazorna parabola o naši realnosti? Da, nedvomno, takole na papirju, brez konteksta. Kontekst življenja pa jo potrjuje na tisoč in en način. To je stara zgodba o gozdu in...