V Kančevcih se nas je na sončno soboto, 28. februarja, zbralo osem moških in duhovni voditelj br. Milan Kvas.

Najprej smo se srečali ob pastoralnem filmu Woodlawn, ki je v svoji vsebini večplasten, od rasizma, nogometne strasti in borbenosti nogometnih ekip, oznanjevalnosti Kristusa, strastne vere, spreobrnjenja, verskega šikaniranja, odkrivanja bistva moškega. Film nam je bil kot izhodiščna točka za osebno delo in pogovor v mali skupini, kjer smo lahko iskali vzporednice s svojim osebnim življenjem, odkrivali, kaj pomeni biti moški danes, kaj se v današnjem času pričakuje od moškega, kako možje živimo svoje moško poslanstvo. Kakšni smo kot možje, očetje, sinovi, bratje, prijatelji, duhovniki – duhovniki v družini?

Kje mene danes kliče Bog k novemu koraku? Ali moja žena in otroci vidijo živo vero – ali samo izpolnjevanje »verskih dolžnosti« v meni kot očetu in možu?

Spraševali smo se, kdaj sem se jaz osebno odločil za Kristusa. Kdaj sem osebno rekel: »Jezus, želim hoditi za teboj«? Kje mene danes kliče Bog k novemu koraku? Ali moja žena in otroci vidijo živo vero – ali samo izpolnjevanje »verskih dolžnosti« v meni kot očetu in možu?

Tako smo imeli možnost osebnega dela in srečevanja v malih skupinah v dopoldanskem in popoldanskem času, imeli smo možnost, da smo prosili Gospoda, da ne bi bili odvisni od hvale in potolčeni od kritik. Spraševali smo se: kdo sem, ko ni aplavza. V današnjem tehniziranem, digitaliziranem svetu je težko biti moški, biti moški s pokončno hrbtenico človeka, kristjana, ki zavestno veruje v Kristusa, ki hodi s Kristusom. Biti moški, kjer te svet meri po rezultatih in učinkih dela, Bog pa nas sprejema z ljubeznijo, brez meril, ampak samo po pripadnosti, da sem tukaj in sedaj, mož, ki ljubim.

Tak moški duhovni odmik potrebuje vsak moški za svojo duhovno in osebno rast.

Srečanje smo zaključili s sveto mašo, kjer smo prosili za blagoslov, da bi to, kar smo čez dan spoznali, zmogli tudi živeti vsak dan, kjer koli že smo: v cerkvi pri maši ali na delovnem mestu ali doma v družini.

Na koncu lahko samo vsi skupaj rečemo: iskrena hvala tako br. Milanu Kvasu, ki je pripravil duhovno bogato gradivo, kot Janezu Bohancu, ki se trudi organizacijsko in skuša može povabiti in prepričati, da tak moški duhovni odmik potrebuje vsak moški za svojo duhovno in osebno rast.