S kardinalom Vinkom Bokaličem smo se srečali danes v neposredni bližini bazilike sv. Petra, kjer bo škof v Santiagu el Esteru v Argentini iz rok papeža Frančiška prejel kardinalske insignije.

Kako ste sprejeli novico o imenovanju za kardinala?

S presenečenjem. Na kaj takšnega sploh nisem mislil. Letošnje leto je bilo za našo škofijo Santiago el Estero zelo blagoslovljeno. V začetku leta je bila za svetnico razglašena mama Antula, ki je v 18. stoletju pomagala jezuitom, tudi pri duhovnih vajah. Za vso krajevno Cerkev je bila to spodbuda, da delamo naprej, blagoslov za vse, za duhovnike, redovnike, posebej za naše katehiste … Sredi leta je bil primat Cerkve v Argentini prenesen iz Buenos Airesa v Santiago el Estero, saj je bila to prva škofija v takratni španski koloniji, današnji Argentini. Sem vdan v Božjo voljo.

FOTO: Marjan Pogačnik

Ali je papež morda z namenom razglasitve kardinala prenesel sedež primasa v Santiago el Estero?

Te dni mi je spet povedal, da je to že stara reč. Dlje časa so s strokovnjaki zgodovinarji že raziskovali zgodovinske temelje in izkazalo se je, da se je evangelizacija v današnji Argentini začela v Santiagu el Esteru. Sam je, že ko je bil še nadškof v Buenos Airesu, govoril o tem, da je bila tam prva postaja katolištva. Letos je primat prenesel. Za nas je to spodbuda, da bolj delamo za Kristusovo kraljestvo.

Kakšni so vaši občutki danes, na dan prejema kardinalskih insignij?

Vesel sem, a za takšne stvari sem bolj »boječ«. Raje delam kot misijonar, duhovnik. To sem sprejel kot Božjo voljo. Če je dobro za Cerkev, sem pripravljen. Če lahko kaj naredim za Cerkev, z našimi karizmami, z izkušnjo duhovništva, če lahko kaj pomagam, sem pripravljen. Kardinal pomaga papežu in če bo on kaj prosil, če lahko kaj dam, sem pripravljen na to. Ne vem še, kaj to pomeni … težko se je odtrgati od vsakdanje resničnosti, dela z duhovniki, z verniki, ki so nosilci pastorale. V mojih mislih vsak dan je, da naj bo to imenovanje za kardinala spodbuda, da bomo boljši, da bomo z veseljem oznanjali evangelij vsem, posebno tistim, ki so zelo revni, bolni, da bomo prišli do njih, kar je naše poslanstvo. Sv. Vincencij Pavelski je se je posebej posvečal njim, to je naša karizma, to ostaja v mojem srcu in to želim živeti še naprej kot kardinal.

To sem sprejel kot Božjo voljo. Če je dobro za Cerkev, sem pripravljen. Če lahko kaj naredim za Cerkev, z našimi karizmami, z izkušnjo duhovništva, če lahko kaj pomagam, sem pripravljen.

Ste se od imenovanja že srečali s papežem?

Včeraj sem se skupaj s sorodniki in duhovniki iz Santiaga el Estera že srečal z njim. Sprejel nas je zelo domače. Z njim sem se srečal tudi posebej skupaj z mojim tajnikom o življenju škofije …

Vam je še kaj dejal glede imenovanja?

Vprašal sem ga, zakaj je to. Je rekel: »Vinko, to pride skupaj s primasom.« Vprašal sem ga, zakaj me je poklical za to nalogo. Čisto preprosto mi je povedal, da so nekaj let raziskovali, da so dobili zgodovinsko utemeljitev za prestavitev sedeža primasa iz Buenosa Airesa v Santiago el Estero. To je najrevnejši predel Argentine in marsikdo, posebno kakšni novinarji, se sprašujejo o tem. A je dejal, da so to proučevali dlje časa in da glede na to, da sem primas, moram biti tudi kardinal. Sicer pa smo se pogovarjali o duhovnikih – papež ve, da jih imamo malo – o delu z duhovniki, z laiki, kako delovati za Božje kraljestvo v tem času, s toliko novostmi v svetu. O drugem se nismo dosti pogovarjali. Kaj drugega bolj zanima novinarje, na primer to, kaj bom delal v prihodnosti. Veliko so me spraševali, kaj bo po Frančišku. Jaz mislim, da sedanji papež nadaljuje delo drugih papežev. Ti imajo sicer vsak svoje poteze, a mislim, da pri Frančišku ni preloma s prejšnjimi papeži. Sedanji papež se odziva na vojno, revščino, emigracije, sekularizem .... Sicer pa nam je Frančišek v apostolski spodbudi Veselje evangelija (Evangelium gaudium) pokazal, kam mora danes Cerkev. Prepričan sem, da je to naša pot, tudi za tistega, ki bo prišel za njim: Cerkev, ki misijonari, ki vabi, posebno tiste, ki so pustili Cerkev, ki še niso imeli izkušnje vere. Naša pot je, ne da ostajamo v zakristiji, pač pa gremo med ljudi, posebno, da bi oznanjali Božje kraljestvo, zlasti tistim, ki so zelo oddaljeni od Cerkve, vere. Toliko revežev je v svetu … To je prva naloga za Cerkev. Seveda moramo paziti na svoje vernike, vse naše skupine, a če se zapremo v cerkev in ne gremo v svet, ni prav. Mislim, da je naš smisel, naša usmeritev misijonska Cerkev, odprta Cerkev, Cerkev, ki je za vse. Da bi lahko z zgledom, z delom povabili in prinašali evangelij vsem ljudem. To je prihodnost … Tudi koncil je sprožil novo dobo. Frančiška so izvolili, bueno, vemo, da je Sveti Duh takrat navdihnil kardinale, da je to človek za ta čas, podobno kot je bil prej Benedikt ... Kaj pričakuje svet od Cerkve v različnih krajih, v Evropi, Aziji, Ameriki … kaj pričakujejo naši ljudje od Cerkve? Mislim, da Frančišek kaže to v besedah in zgledu – zgledu preprostosti, odprtosti, to je naša pot v prihodnosti.

Kardinal Vinko Bokalič: Jaz mislim, da sedanji papež nadaljuje delo drugih papežev. Ti imajo sicer vsak svoje poteze, a mislim, da pri Frančišku ni preloma s prejšnjimi papeži. FOTO: Marjan Pogačnik

Marsikdo vas ne pozna dobro. Kaj bi povedali, kdo je Vinko Bokalič?

Je sin slovenskih emigrantov v Argentini. Naši starši so prišli leta 1949 v Argentino, tam so se rodili, ata in mama sta imela 5 otrok, eno deklico in štiri fante. Tam smo se naučili delati, biti skupaj, moliti … tam smo dobili zgled. Bil sem v slovenski skupnosti, v predmestju Buenos Airesa je bilo nastanjenih veliko družin slovenske emigracije. Tam sem se šolal, veliko je bilo skupnega dela, družine so si pomagale, oblikovale lepo skupnost, prejeli smo slovenski jezik, kulturo. Bili so verni ljudje in so sezidali svojo cerkev, po nekaj letih so tja prišli lazaristi … Tam se je začel moj duhovni poklic … potem pa sem nadaljeval v bogoslovju, v srednji šoli sem šel k lazaristom.

S katero besedo bi se opisali?

Sem misijonar, lazarist. To je naša karizma. Sem študiral, postal duhovnik, bil ravnatelj bogoslovja, a vse moje duhovniško življenje je v tem, da sem misijonar.

FOTO: Marjan Pogačnik

Koliko imate še stikov s Slovenijo in kaj vam pomenijo?

Imam slovensko kri, to so naše korenine. Smo v Argentini, ampak se čutim Slovenca. V Argentini sem se rodil, sem odrastel, vse, kar sem, je iz Argentine. Stikov s Slovenijo zdaj nimam, včasih kaj preberem, se srečam z brati, s slovensko skupnostjo, a čutim se Slovenca. Argentini smo hvaležni, da nas je takrat sprejela. Bili so hudi časi za vse migrante, Argentina pa nam je odprla vrata. Ampak čutim se Slovenca in to so naše korenine. Sem hvaležen. Moram pa biti tam, kjer delujem, kjer sem kot duhovnik in škof.

Mislim, da je upanje v stiku z ljubeznijo, s tem, kar se izraža v dobrih delih. Mi smo posredovalci upanja za druge, posebno za tiste, ki nimajo nobenega upanja v tem svetu.

S tem, ko ste postali kardinal, se odpira možnost, da nekoč postanete papež … Kako gledate na to možnost? 

(se nasmehne) Mi je pisal eden ta teden: Cerkev ne bi prenesla še enega Argentinca kot papeža. Je dovolj. So izredni časi, v Evropi se čudijo, od kje so dobili tega človeka, on je takrat rekel, da je prišel s konca sveta. Vemo, da je zdaj Cerkev močnejša v teh krajih, v Aziji, Afriki, drugod se je vitalnost Cerkve zmanjšala. Bogve kaj bo, ampak sploh ne premišljujem o tem (smeh). In sem prepričan, da no se aguanta un Argentino mas, Cerkev ne bi prenesla še enega Argentinca. Ali argentinskega Slovenca.

Zdaj je jubilejno leto, leto upanja. Kje vidite upanje zase in za svet?

Edino upanje je v Kristusu, v naši veri, v poglobitvi naše vere. In če vprašajo: kaj pa s tistimi, ki nimajo naše vere? Naša naloga je, da jim jo prenesemo. Kristus je naše upanje s svojo smrtjo in vstajenjem. On je naše upanje, to nam daje moč za naprej. Upanje tudi tistih, ki so garali in so vse izgubili, pa so začeli na novo živeti. … Mislim, da je upanje v stiku z ljubeznijo, s tem, kar se izraža v dobrih delih. Mi smo posredovalci upanja za druge, posebno za tiste, ki nimajo nobenega upanja v tem svetu. Naša dobra dela bodo vžgala upanja ljudi, ki nimajo nobenega upanja. To pomeni, da moramo gojiti svojo vero. To leto je namenjeno temu, da se utrdimo v veri in svojem poklicu, da to vero dajemo naprej, posebno z dobrimi deli. Mislim, da je v papeški buli to opisano: biti znamenje upanja za druge, posebno za takšne, ki imajo težko življenje.

Kaj vas najbolj nagovarja pri Kristusu?

Njegovo delovanje med ljudmi, do njega so prišli vsi in za vsakogar je imel besedo, posebno za take, ki niso bili nič … Nagovarja me ta Jezusova poteza, misericordia, usmiljenje, to je zame navdih, Srce Jezusovo, ki je usmiljenje za uboge – to je Cerkev. To je tudi vincencijanska poteza. Bistveno je torej, da iščemo stik z njim z molitvijo, z evharistijo in usmiljenjem do ubogih.