Kje vse in od koga se učimo v otroštvu in pozneje?

Otrok se najprej uči iz tega, kar vidi, kar gleda. Zato so v zgodbi, ne le otrok, ampak tudi nas odraslih, zelo pomembne osebe, ki nam po domače rečeno dajo zgled; ki vizualizirajo tiste načine življenja, ki omogočajo žlahtno sožitje. Če ni te podpore, so lahko besede, ki sicer mikajo, ampak že pregovor pravi, da je zgled tisti, ki pritegne in vleče. Zato so besede oseb, ki obdajajo otroke, na neki način »brezusodne«, brez velikih posledic. To so najbližji, starši, bratje, sestre in potem ostali sorodniki. Ter osebe, ki so, lahko rečemo, osebe ljubezni in osebe zaupanja. To so lahko učitelji, duhovniki in vsi tisti, ki vstopajo v zgodbo otroka zato, da bi ga spremljali v njegovem odraščanju.

Otrok se najprej uči iz tega, kar vidi, kar gleda.

Kakšna je specifična vloga odraslega v tem odnosu? 

Vedno znova rad poudarjam: brezmejna ljubezen z jasnimi mejami. Mi smo se vendarle rodili v svet dvojnosti, v svet razpetosti med dobrim in hudim. In to dobro in hudo ni samo zunaj nas, ampak tudi v nas. Ne razraste se samo drevo v divjaka. V divjaka se lahko razraste tudi osebnost, če ni korigirana v tistih postopkih, ki niso v skladu z medsebojno spoštljivostjo, pravičnostjo in odgovornostjo. Takrat mora otrok doživeti to, kar so naši predniki rekli, da je setev in žetev in da ima vzrok tudi posledico. Dejanja, ki so vredna, v teh dejanih je pomembna potrditev. Dejanja, ki niso dopustna, pa je potrebno omejiti.

Kakšna je ta omejitev?

Merilo omejitve je, da otrok nedopustnih dejanj ne ponovi oziroma ne stori, ne le zato, ker so mu starši tako rekli, ampak ker je tudi doživel posledico, ki je neugodna, kajti naši možgani nimajo radi neugodnih stanj in takrat si zapomnijo, kako ustrezno ravnati v našem sobivanju. Na eni strani je torej postavljanje meja, ki so potrebne, na drugi strani pa je pomembna brezmejna ljubezen. To pomeni, da otroka prepoznamo, sprejmemo in ovrednotimo v izvirnosti njegove osebnosti. K temu so poklicani starši in otrokovi najbližji, po drugi strani pa tudi tisti, ki drugače spremljajo otroka, duhovniki, učitelji, … na poti izobraževanja. Ne smemo pozabiti, da že sama beseda izobraziti pomeni »iz obraza iti«, torej izhajati iz osebne identitete. Tu bo v prihodnosti velik izziv za naš vzgojno-izobraževalni sistem.

V čem vidite ta izziv?

Otrok ni šablona, otrok je izvirnost. Talenti niso samo to, da se dobro naučiš, pravilno ponoviš in si za to nagrajen, ampak so zelo pestri. Osnovni, temeljni talent ni pomnjenje, temeljni talent je srčnost, odnosnost, odnosna inteligenca.

Osnovni, temeljni talent je srčnost, odnosnost, odnosna inteligenca.

Imamo ljudi, ki imajo izjemno praktično inteligenco, imamo ljudi z estetsko, srčno, duhovno inteligenco. Teh inteligenc je cel kup. Naloga, dejansko veliko poslanstvo staršev in vseh, ki jim je dopuščen pristop do otroka, je, da prepoznajo koktajl otroku danih talentov. Da ga v teh talentih na neki način tudi izzovejo, da jih razvija in da se bo v teh talentih potem lahko tudi uresničeval oziroma opravljal svoje poslanstvo. Sedanji šolski model, žal, otroke meri bolj kot ne po enakih vatlih in potem ene ponižuje, druge pa povišuje. Ni bolj ali manj vrednih otrok, ampak je vsak vreden v svoji izvirnosti in v njemu danih talentih, ki mu jih je potrebno pomagati razviti.

Ob tem je pomemben tudi vzgojni pristop, ki otroke usposobi za medsebojno sodelovanje in dopolnjevanje. Tam, kjer sem jaz močan, lahko pomagam tebi, ti lahko pomagaš meni tam, kjer so moje šibke točke. To pomeni, ni bolj ali manj vrednih, ampak je vsak prepoznan v osebni vrednosti, v njej ovrednoten in spodbujen, da se v njej uresničuje.

Kaj glede tega konkretno kaže to, da je izobraževalnemu sistemu spodletelo?

Avstrijski dokumentarec z naslovom Abeceda je prinesel podatek, da je 98 % otrok visoko nadarjenih. Seveda vsak v njemu danih talentih, ne pa tako, kot jih sedaj ocenjuje izobraževalni sistem. Ne smemo pozabiti: to, kar ceniš, oceniš. In vsakega otroka je treba ceniti. V njemu danih talentih potrditi, ga usposobiti in mu omogočiti uvajanje v medsebojno sodelovanje in dopolnjevanje. Sam celo trdim, da so otroci 100 % visoko nadarjeni, kajti nekateri so se rodili v ta čas in prostor samo zato, da bi ga srčili.

To pomeni, da so to tudi otroci s posebnimi potrebami, ampak veste, vsak, ki je oseben, je tudi poseben. Stara ljudstva so te ljudi imenovala sveti ljudje – zato, ker svetlijo, ker vzbujajo čustveno oziroma krepijo odnosno inteligenco. In mi jih nimamo pravice odstraniti iz srenje drugih otrok. Kdo jih bo potem srčil, kdo bo dejansko onemogočil škodljive posledice izključujoče tekmovalnosti, v katero so uperjeni?

Tudi pedagogika potrebuje ozdravitev v korenini.

Pedagogika je pred velikimi izzivi in upam, da jih bo sprejela ter izstopila iz sheme, po kateri deluje že 250 let, odkar je Marija Terezija leta 1774 sprejela splošno šolsko obveznost. V Cerkvi govorimo, da je potrebna ozdravitev v korenini. Tudi pedagogika potrebuje ozdravitev v korenini, da pogleda, kje je bila pedagogika usmerjena v določeno smer delovanja, po kateri v glavnem deluje še danes. Vse reforme so bolj ali manj korekture smernic starih 250 let, zato bo potrebna ozdravitev v korenini.

Intervju lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (4/2026). Spremljajte spodbudne misli iz Božjega okolja na Facebook profilu Verujem.