To, kar Janez v grščini imenuje »Logos«, pomeni tudi »Smisel«. Janezove besede lahko torej razumemo takole: večni Smisel je postal dostopen našim čutom in našemu razumu. Zdaj se ga lahko dotaknemo in ga zremo. Smisel pa ni le neka splošna ideja ali neki univerzalni zakon, znotraj katerega igramo določeno vlogo, ampak je za njim Oseba, ki ji je mar za vsakega posameznega človeka, njegova Beseda pa je naslovljena prav na nas. Kot pravi papež Benedik XVI., je novost svetopisemskega razodetja v tem, da se Bog daje spoznati po dialogu, ki ga želi imeti z nami. V samem srcu Božjega življenja je torej občestvo in v občestvu popolni dar (Benedikt XVI., Verbum Domini: Posinodalna apostolska spodbuda o Božji besedi v življenju in poslanstvu Cerkve, Vatikan, 30. september 2010).

Besed nam ne manjka, a veliko besedičimo

Tako se življenje Cerkve, pravzaprav kar Cerkev kot celota, rojeva iz Besede in se ne začne pri človekovi besedi o Bogu, temveč pri Bogu, ki človeka nagovori, pri Bogu, ki želi vstopiti v naše življenje in se nam da spoznati kot skrivnost neskončne ljubezni, v kateri Oče večno izreka svojo Besedo v Svetem Duhu.

Novost svetopisemskega razodetja je v tem, da se Bog daje spoznati po dialogu, ki ga želi imeti z nami.

Kot se Cerkev iz tega dialoškega načela večnosti rojeva, Cerkve brez tega ni. Načelo, ki ga odkrivamo in spoznavamo prek Trojice, bi torej moralo biti nujni spremljevalec vseh pastoralnih dejavnosti v Cerkvi. A prej ali slej se v realnosti v naših občestvih znajdemo pred nekoliko neprijetnim vprašanjem: kaj se dogaja z našim pogovorom? Kako je mogoče, da je skupnost, ki ima svoj izvor v Bogu dialoga, ki se je rodila iz dialoga, tako pogosto prostor vzporednih monologov?

Besed nam namreč ne manjka. V Cerkvi, kot smo že vsi izkusili in mnogi tudi prakticirali, veliko besedičimo. Razlagamo, učimo, pridigamo, pišemo izjave, oblikujemo pastoralne načrte, zasedamo na sejah, svetih in sinodah, pripravljamo okrogle mize in duhovne nagovore. Prav potopljeni smo v besede in besede nam gredo res odlično iz ust.

Vendar vsa ta poplava besed prepogosto ostaja ujeta v sfero tega, kar Martin Buber imenuje odnos jaz–ono (Martin Buber, Princip dialoga, Ljubljana, Društvo izdajateljev časnika 2000, 1982). Ko govorimo o Bogu, o človeku, o pastoralnih načrtih in o strukturah, drugega ne srečamo kot skrivnost, temveč ga obravnavamo kot objekt. Naš bližnji v cerkveni klopi ali na župnijskem svetu postane »ono«. To je poslušalec, ki ga je treba prepričati, problem, ki ga je treba nujno rešiti, ali zgolj številka, ki jo je treba vpisati v letno poročilo. Dva človeka, ki sedita za isto mizo in izmenično govorita, se lahko ves večer sploh ne srečata.

Govorimo drug ob drugem, včasih drug mimo drugega, (pre)večkrat drug o drugem.

Odnos jaz–ti, kjer človek ne govori več nekam v prostor, temveč nagovori nekoga, mnogokrat izgubimo. Morda je prav tu ena izmed največjih ran današnje Cerkve. Govorimo drug ob drugem, včasih drug mimo drugega, (pre)večkrat drug o drugem. Tradicionalisti govorijo o modernistih, ti o tradicionalistih, laiki o duhovnikih, duhovniki o laikih, mistiki o racionalistih in obratno, starejše generacije o mladih, mladi o Cerkvi, za katero imajo občutek, da jih ne razume, da jim ni Mati, ki bi jim morala ves čas rojevati Boga. Vsaka skupina ima svoj besednjak, svoje strahove, svoje poudarke in vse bolj pogosto tudi svoje medije. Vse to je seveda povsem normalno in večkrat povzroča tudi prepotrebno samorefleksijo, saj vendar vsi govorimo o isti Cerkvi, a včasih se zdi, kakor da bi živeli v različnih sobah iste hiše in se (varno?) pogovarjali skozi zaprta vrata.

Pogovor skozi zaprta vrata

In kadar vrata vendarle odpremo, pogosto vstopimo že pripravljeni na spopad. Ne poslušamo zato, da bi razumeli, temveč zato, da bi odkrili šibko točko v sogovornikovem stavku. Medtem ko drugi govori, v sebi že oblikujemo odgovor. Besede postanejo ščit, včasih celo orožje. Iz pogovora, ki naj bi bil prostor srečanja, nastane majhna sodna dvorana, v kateri vsak zbira dokaze za svojo nedolžnost in za krivdo drugega ter verjame, da bi »večno sodišče« odločilo v njegovo korist.

Ne poslušamo zato, da bi razumeli, temveč zato, da bi odkrili šibko točko v sogovornikovem stavku.

Bubrovo razlikovanje med odnosoma jaz–ti in jaz–ono v tem kontekstu ni zgolj filozofska finesa, temveč ogledalo, v katerem se moramo ves čas prepoznavati in v katerem se mora prepoznavati tudi Cerkev. Človeka lahko srečam kot osebo, ki je nikoli ne morem povsem zajeti v svoje kategorije, razlage in sodbe. S tem, ko ga spremenim v ono, mi sicer res lahko postane bolj »oprijemljiv«, vendar ga neizbežno potiskam v objektivizacijo. Ko bližnji postane primer, problem, ko mu prilepim etiketo »konservativca«, »farizeja«, »klerikalca«, »modernista«, »problematičnega duhovnika«, »težavnega laika«, takrat z njim sicer še lahko govorim, toda v resnici se z njim več ne pogovarjam. Pogovarjam se s svojo predstavo o njem. To (pre)pogosto počnemo in tam Cerkve ne more biti.

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (4/2026). Spremljajte spodbudne misli iz Božjega okolja na Facebook profilu Verujem.