Šolal se je doma in v »hiši knjige«

Ne mislimo, da se je Jezus posluževal svoje Božje vsevednosti. Kot učlovečeni Bog je deloval s svojim človeškim jazom. Do znanja in veščin je prišel iz izkustva in učenja kakor drugi ljudje. Judom je bil pouk v postavi središče njihove izobrazbe. Kot drugi dečki ga je tudi Jezus dobil v domači družini in v krajevni shodnici. Pred vstopom v šolo so bili za vzgojo otrok odgovorni starši. Predvsem očetje so do petega ali šestega leta otroke učili osnovnih verskih resnic, molitev in moralnih naukov. Oče je moral sina naučiti tudi praktične obrti, saj je veljalo, da tisti, ki sina ne nauči obrti, vzgaja tatu. Tako se je Jezus pri Jožefu že v ranih letih učil tesarstva. Po njem je spoznaval očetovsko Božje srce, Marija pa mu je približala materinsko Božje obličje, ki ga je s toliko nežnostjo razodeval svojim poslušalcem. Matere so deklice uvajale še v gospodinjstvo, verske praznike, v molitev in družinske dolžnosti. S tem se je njihovo izobraževanje končalo.

Očetje so do petega ali šestega leta otroke učili osnovnih verskih resnic, molitev in moralnih naukov.

Dečki so do desetega leta nadaljevali šolanje v »hiši knjige«. To so bile osnovne šole v sklopu shodnice. Jezus je tako hodil v šolo v nazareški shodnici. Dečki so se naučili brati in pisati v hebrejščini. Glavni učbenik je bila Mojzesova postava. Učenci so sedeli na tleh okoli učitelja in ponavljali svetopisemska besedila, dokler jih niso znali na pamet. Najboljši učenci so do desetega leta znali na pamet celotno postavo. V Jezusovem času je šolanje v shodnicah postalo obvezno za vse dečke.

Kaj pa šolanje na višji šoli?

Najbolj nadarjeni so do trinajstega leta nadaljevali šolanje v »hiši učenja«. Tam so spoznavali ostali del Svetega pisma, preroke in spise ter ustno izročilo. Učili so se umetnosti zastavljanja vprašanj in razpravljanja. Prizor, kjer je dvanajstletni Jezus v templju sedel med učitelji, jih poslušal in povpraševal, kaže na to, da je obiskoval hišo učenja in da je bil sijajen učenec: »In vsi, ki so ga slišali, so strmeli nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori« (Lk 2,47). V svojih poznejših razpravah s farizeji in pismouki je pokazal, da pozna Sveto pismo v globino in presenetljivo povezuje odlomke, kakor jih ni nihče, npr. ob vprašanju vstajenja mrtvih (Mr 12,18-27).

Po štirinajstem letu je bilo mogoče višje šolanje v »hiši študija«, kjer si je učenec izbral priznanega rabina. V evangelijih ne najdemo pričevanja, da bi Jezus opravil to šolanje. V hiši študija so bodoči učitelji postave skozi pogovor, razpravo in kritično primerjavo besedil iskali globlji, skriti pomen svetega besedila ter ga nanašali na življenje. Verjeli so, da ima vsaka beseda, črka in celo slog v Svetem pismu več ravni pomena. Pri njegovem iskanju so oblikovali pravila, na primer sklepanje od manj pomembnega k pomembnejšemu, primerjavo različnih zakonov na podlagi iste besede, ki se pojavlja v njih, reševanje navideznega protislovja med dvema vrsticama s pomočjo tretje itd. Poznali so pripovedne tehnike, s katerimi so zapolnjevali vrzeli v svetopisemskih zgodbah, tako da so ustvarjali dialoge, opisovali čustva likov, dodajali ozadje dogodkom itd. V tipologiji so dogodke iz preteklosti motrili kot prerokbe in modele prihodnjih dogodkov.

Božja beseda, v katere globine so se drugi poglabljali v letih študija, je domovala v Jezusovi duši, ki je vsak trenutek živela od nje.

Jezus je mnogo tega uporabljal v svojem pouku in kadar so ga poznavalci postave skušali spraviti v precep. Niso ga mogli. Božja beseda, v katere globine so se drugi poglabljali v letih študija in jo izgubljali, kadarkoli so se izneverili Bogu, je domovala v njegovi duši, ki je vsak trenutek živela od nje. Zato so se puščice, zagnane iz sovraštva, odbile od Bojevnika, čigar edino orožje je bilo izpolnjevanje Očetove volje.

Učitelj, ki je izzival začudenje, pa tudi zavist

Jezus si je kmalu potem, ko je začel učiti okrog po deželi, pridobil sloves učitelja, ki jih je »učil kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki« (Mr 1,22). Kot kaže prizor v nazareški shodnici, je izzival začudenje pa tudi zavist: »Vsi so mu pritrjevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust, in govorili: 'Ali ni to Jožefov sin?'« (Lk 4,22).

Njegov pristop do učencev je bil svojstven. Pripravnik za rabina si je sam izbral priznanega učitelja in postal njegov učenec, z njim je živel in potoval, da bi se naučil njegovega načina razlaganja postave in življenja. Jezus si je, nasprotno, sam izbral učence. Temu dejanju je posvetil posebno pozornost: »Tiste dni je šel na goro molit in vso noč je prečul v molitvi k Bogu. Ko se je zdanilo, je poklical k sebi svoje učence in izmed njih si jih je izbral dvanajst, katere je imenoval tudi apostole« (Lk 6,12-13). Iz evangelijev je očitno, da je hotel več kot le usposobiti skupino učiteljev postave. Ustanovil je Cerkev, novi Izrael. 

Hotel je biti jasen, zato je skrivnosti Božjega kraljestva razlagal s prilikami in podobami iz vsakdanjega življenja.

Učil je množice, na samem pa je svojim učencem razlagal, česar niso razumeli. To je včasih pospremil z očitkom o zakrknjenosti njihovega srca. Hotel je biti jasen, zato je skrivnosti Božjega kraljestva razlagal s prilikami in podobami iz vsakdanjega življenja. V njegovih besedah zveni glas prerokov, ki so s podobami iz družinskega življenja ter živalskega in rastlinskega sveta klicali ljudstvo k spreobrnjenju. Toda kakor so njegove prilike približale poslušalcem Božje skrivnosti, so jih tudi zakrile. Do njihove vsebine se je bilo potrebno potruditi. Še danes ne moremo izmeriti njihove globine, pa naj pomislimo na devetindevetdeset in eno ovco v puščavi, na bogatina in ubogega Lazarja, na talente …

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (4/2026). Spremljajte spodbudne misli iz Božjega okolja na Facebook profilu Verujem.