Papeški svet za sredstva družbenega obveščanja je od 4. do 7. oktobra na svojem sedežu v Rimu organiziral odmeven kongres katoliškega tiska, na katerem je več kot dvesto udeležencev iz petinosemdesetih držav prisluhnilo sedemindvajsetim predavateljem in referentom z vsega sveta. V imenu Slovenske škofovske konference se je srečanja udeležil odgovorni urednik Družine msgr. mag. Franci Petrič, ki je ob tej priložnosti pripravil tudi izčrpno poročilo. S posredovanjem Tiskovnega urada SŠK poročilo objavljamo v celoti.

Papeški svet za sredstva družbenega obveščanja, ki ga vodi predsednik nadškof Claudio Maria Celli, je letos pripravil že peti mednarodni kongres v vrsti kongresov, posvečenih medijskim delavcem in medijem. Po prvem, ki je bil v Madridu leta 2006 in je bil namenjen katoliškim televizijam, so bili vsi naslednji v Rimu. Drugi, leta 2008, je bil posvečen katoliškim visokim šolam in fakultetam za komunikologijo; tretji istega leta katoliškim radiem, nato pa leta 2009 škofom, ki so pri svojih škofovskih konferencah odgovorni za sredstva družbenega obveščanja. Letošnji je bil namenjen katoliškemu tisku in časnikarjem.

Namen srečanja je bil, kakor je poudaril tudi nadškof Celli v uvodnem nagovoru v ponedeljek, 4. oktobra, ugotoviti, kako katoliški tisk deluje v sodobnem svetu, ki ga močno zaznamujejo nove tehnologije in s tem povezani izzivi. V tem okviru naj bi zato katoliški tisk in njegovi medijski delavci znova poiskali lastno istovetnost in na novo opredelili svoje poslanstvo. Vrhunski predavatelji in medijski strokovnjaki, ugledni uredniki katoliških in svetnih časnikov ter založniških hiš so dodobra zapolnili bogat program. Ob tem so se zvrstile jezikovne delavnice, v katerih so udeleženci razpravljali ob zastavljenih temah. V sredo je za udeležence pri oltarju sedeža svetega Petra (katedri) maševal in pridigal kardinal državni tajnik Tarcisio Bertone. V četrtek, 7. oktobra, pa je udeležence ob sklepu kongresa sprejel v posebni avdienci papež Benedikt XVI. Vsi nagovori in predavanja so objavljeni na spletni strani papeškega sveta za sredstva družbenega obveščanja.

Privilegirano orodje za posredovanje vere

Prvi dan srečanja je bil namenjen vprašanjem in prihodnosti tiska. Že nadškof Celli je v pozdravnem nagovoru poudaril, da se morajo udeleženci »vprašati po svoji vlogi v Cerkvi in v svetu. Katoliški tisk bi moral spremljati človekovo življenje, deliti skrbi, pričakovanja in načrte posameznikov, ki so tudi njegovi bralci. Pa ne le tistih, ki pripadajo katoliškemu občestvu ... Jasno je namreč, da postajamo vedno bolj multikulturna in multireligiozna družba, zato je treba razviti resen in globok kulturni dialog, kjer se porajajo nove in različne pobude, iz katerih zablesti celovita resnica o človeku.« Pri tem imata pomembno vlogo vera in Cerkev. Posebej je priporočal skrb za kulturo besede, saj je po njegovem tisk »privilegirano orodje« za posredovanje in umevanje vere. Posvaril je pred novodobno »diktaturo relativizma«, ki skuša zvesti vlogo Cerkve in vere na zasebnost, brez vpliva na javnost. Poseben izziv za katoliški tisk je tudi spraševanje o smislu in o večnosti.

O izzivih tiskane besede je spregovorila Amy Mitchell, namestnica direktorja Pew Research Centra. Predstavila je razmere na ameriškem trgu tiskanih medijev; te so precej zapletene in veljajo tudi za Zahodno Evropo. V ZDA so od leta 2003 do 2009 naklade dnevnih medijev upadle za 12 %. Zanimivo pa je, da to ne velja za nedeljske izdaje. Izziv za tiskane medije je tablica/i-pad, ki prihaja na tržišče v zadnjih dveh letih in bo lahko zamenjala, tako Mitchellova, papir. Namestnik glavnega urednika dunajskega dnevnika Die Presse Michael Prueller pa je bil glede prihodnosti tiska bolj optimističen. Sam si je zastavil vprašanje, ali bo tisk preživel v moderni dobi. Ob nastopu medmrežja se je govorilo, da bodo knjige prenehali tiskati. Ted Turner, lastnik CNN-a, je npr. 20. septembra letos izjavil, da bo tisk verjetno kmalu izginil. Artur Sulzberger, lastnik New York Timesa, pa je 8. septembra dejal, da bodo časopis v prihodnosti nehali tiskati, ker sta priprava in tisk preveč zahtevna in predraga procesa. Kljub takim črnogledim napovedim ostaja Prueller optimist. Globalno zaradi Kitajske, Južne Amerike, Indonezije in Indije naklade tiska še vedno naraščajo. V svetu 550 milijonov ljudi vsak dan kupi časnik, 1,6 milijarde ljudi ga vsak dan bere, časopisi so še vedno največji oglasni medij na svetu, v zadnjih osmih mesecih je bilo v razvoj časnikarske tehnologije vloženih šest milijard dolarjev ... Slika položaja tiskanih sredstev obveščanja je zato zelo raznolika in ni povoda za črnogledost. Omenil je brezplačnike, za katere se je zdelo, da bodo ogrozili tržišče. Raziskave pa kažejo, da so kratkega diha in da v deželah, kjer so še pred poldrugim letom cveteli, zdaj nazadujejo. Tudi trditev, da je internet pripomogel k upadanju naklad tiskanih časnikov, drži le delno. Gre bolj za spremembo bralnih navad, saj danes uporabnik dnevne novice, ki ga zanimajo, najde na medmrežju. Pri iskanju odgovora na vprašanje o prihodnosti tiska seveda moramo ostati stvarni. Nove tehnologije ogrožajo kakovostno časnikarstvo. Danes lahko po medmrežju vsakdo objavlja novice. Te informacije pa niso zanesljive in ne nujno kakovostne. Nasveti za kakovosten časnik so po Pruellerjevem mnenju preprosti: 1. bodi vsakodnevno doživetje za bralca, 2. pri bralcu zbujaj radovednost tako, da ga spodbujaš in zadovoljiš s svojim izdelkom, 3. odkrivaj in meri, 4. močno si prizadevaj za dobiček, a ne sanjaj o prihodkih.

Popoldanski del programa so zapolnili uredniki uglednih katoliških dnevnikov in tednikov: Marco Tarquinio iz Italije (L'Avvenire), Dominique Quinio iz Francije (La Croix), Michael Rutz iz Nemčije (Rheinischer Merkur) in Greg Erlandson iz ZDA (Our Sundaj Visitor). Vsi po vrsti so ugotavljali ranjenost svojih držav in Cerkva zaradi sekularizacije in razkristjanjenja ter ob tem iskali odgovore nanju.

Biti duša tega sveta

Drugi dan kongresa je bilo posebne pozornosti deležno predavanje glavnega urednika vatikanskega dnevnika L'Osservatore Romano. Gian Maria Vian je posebej naglasil dolžnost katoliškega tiska informirati in formirati svoje bralce. Zastavil si je namreč vprašanje, kakšna so pričakovanja do katoliškega tiska. Pri tem je poiskal odgovor v starem krščanskem spisu prvih stoletij Pismo Diogenetu, kjer je o prvih kristjanih rečeno: »Kristjanov namreč ne loči od drugih ljudi ne zemlja, ne jezik, ne običaji. /.../ vedejo se po običajih domačinov v obleki, hrani in drugem življenju, a vendar kažejo čudovit in po splošni sodbi nenavaden način življenja. /.../ kar je v telesu duša, to so v svetu kristjani.« Prav to zadnje naj bo vodilo katoliškega tiska: biti duša v tem svetu. Za pošteno obveščanje in dobro vzgojo velja vodilo Romana Guardinija o »katoliški viziji«. To pomeni, da je katoliški tisk vedno vesoljen in krščanski v izročilu rimske Cerkve. Jezik, ki ga uporablja katoliški tisk, mora biti tak, da ga razumejo vsi, tudi razkristjanjeni ali neverujoči. To pomeni, da se je treba izogibati t. i. »cerkvenemu jeziku«. Za nobeno religiozno tradicijo ni komunikacija tako bistvenega pomena kakor prav za krščansko (»Beseda je meso postala«), zato moramo biti posebej občutljivi, kako komuniciramo in koliko nas drugi razumejo. Pri univerzalni naravnanosti pa ne sme priti do zanikanja lokalnosti in individualnosti, saj je prav to odlika katolištva, ker upošteva oboje.

Francoski škof Stanislas Lalane, ki je bil tiskovni predstavnik ob svetovnem srečanju mladih v Parizu, je poudaril pomen svobode, drugačnosti, evangeljskosti katoliškega tiska in zatrdil: »Pričakujem, da je katoliški tisk stoodstotno katoliški v polnem pomenu besede. To pomeni živeti popolnoma v veri, ki so jo oznanili apostoli; pomeni, da je univerzalen in utrjuje krajevno in vesoljno občestvo.« Povabil je medijske delavce in vse katoličane, naj sprejmemo izziv medmrežja.

Za njim je o pomenu katoliškega tiska in vlogi katoliške Cerkve v Indiji spregovorila Carole Andrade, urednica Afternoon Dispatch Courier iz Mumbaja (Bombaja). Katoličani so v Indiji manjšina in povrhu vsega v posameznih državah preganjani. Po drugi strani pa imajo zaradi svojih šol, bolnišnic in struktur velik ugled.

Izkušnjo južnoameriškega medijskega sveta je posredoval Carlos Arturo Quineiro iz Čila. Udeležencem je prinesel čilsko zastavo, ki je bila med rudarji v zasutem rudniku. Izkušnje afriškega medijskega sveta, ki si šele utira pot, je prikazal Bernardine Mfumbusa s fakultete za komunikologijo univerze sv. Avguština v Tanzaniji.

V popoldanskem delu programa so nastopili: Marcello Semeraro, škof iz Albana, Ludwig Ring-Eifel, direktor nemške tiskovne agencije KNA in Anna Arco (Catholic Herald) iz Londona. Direktor KNA je kot vodilo katoliškega časnikarja dal tri nasvete: 1. išči najprej edinost, ne pa delitve, 2. naj te ne vodijo finančni motivi, 3. če si katoličan, bodi strokoven. Omenil je dobre izkušnje Financial Timesa in Wal Street Jorunala, ki sta uspešna časnika v času, ko vsi na Zahodu tožijo zaradi upadanja naklad. Odgovor za uspeh vidi v tem, ker znata bralcu profesionalno ponuditi zgodbo in ker trdno verjameta v to, kar delata. Posebej odmevna pa sta bila to popoldne nastopa vatikanskega tiskovnega predstavnika p. Federica Lombardija in Johna Thavisa s CNS (Catholic News Service), ki že od leta 1981 dela kot urednik te agencije v Rimu. Oba sta omenila velik napredek Svetega sedeža na komunikacijskem področju. P. Lombardi je naštel tri značilnosti, ki vplivajo na dnevno obveščanje (hitrost, globalizacija in fragmentarnost) ter omenil lastne izkušnje. Prvi odziv na dogodek mora biti čim hitrejši. Zelo pomembna je povezanost s škofovskimi konferencami in Cerkvami. Tako se bolje poznamo in hitreje odzivamo. Upoštevati je treba fragmentarnost in različnost družbe ter delati za povezovanje in dialog. Posebna preizkušnja za Sveti sedež, je dejal, je bilo odzivanje ob duhovniških spolnih zlorabah. Pri tem je poudaril pomen kredibilnosti in transparentnosti v obveščanju. Cerkev ne sme ničesar prikrivati, ker s tem izgubi zaupanje. O razvidnosti pa je navedel papeža Benedikta XVI., ki je dejal, da mora biti Cerkev kakor steklena hiša, kjer lahko vsakdo vse vidi.

Ne bojte se medmrežja!

V sredo, 6. oktobra, so se udeleženci zjutraj zbrali v baziliki sv. Petra, kjer je zanje maševal kardinal državni tajnik Tarcisio Bertone. V nagovoru je navzočim položil na srce, da v javnih razpravah katoliški časnikar in tisk ne smeta izdati resnice. »Katoliški mediji imajo veliko odgovornost; kakor drugi morajo obveščati in oblikovati bralca, ob tem pa prispevati k širjenju Kristusovega oznanila in odpiranja družbe Bogu.« Poudaril je tudi, da mediji ne smejo biti nevtralni do dogajanja okoli sebe, ampak morajo biti sredstvo in sporočilo nove kulture.

Tretji kongresni dan je bil posvečen novim tehnologijam in izkušnjam z njimi. Dopoldanski del so predavatelji namenili katoliškemu tisku in medmrežju. Antoine-Marie Izoard, direktor Agencije I.Media, je govoril o izzivu medmrežja za katoliški tisk. Njegova agencija ni cerkvena, obravnava pa cerkveno dogajanje, zato je bil pogled »od zunaj«, kakor ga je predstavil, zanimiv in koristen. Medmrežje je po njegovem prvi vir informacij, je »blagajna«, iz katere lahko črpamo, moramo pa jih dopolnjevati s svojimi lastnimi. Obravnavati ga moramo kot dodano vrednost za tisk. Na medmrežju ni omejitve prostora, kakor je v časniku, zato lahko na njem objavimo več kot le na določeni strani tiskanega časnika. Tiskanemu mediju se ponuja priložnost za pridobivanje novih naročnikov in za vračanje nekdanjih, ki so zaradi različnih razlogov odpovedali naročnino.

Med predavatelji tega dne je bil tudi ustanovitelj in nekdanji direktor agencije Zenit Jeus Colina. Zdaj dela pri H2O News, katoliški agenciji, ki dnevno servisira novice v osmih jezikih in je med najbolj uveljavljenimi v katoliškem svetu. Poudaril je vlogo sodelovanja Cerkve na medmrežju. Kritično je obdelal spletne strani posameznih škofij, ki ne presežejo praga predstavitve. Obiskovalec dobi sicer potrebne informacije o posamezni škofiji, župniji, a več kot to na njih ne najde. Te strani bi morale postati interaktivne, ustvarjati bi morale virtualno občestvo. Za oblikovanje le-tega pa se njihovi ustvarjalci oz. moderatorji še niso opogumili. Daniel Arasa, predavatelj komunikologije na univerzi Santa Croce v Rimu, je opozoril na vprašanje jezika na spletu. Splet omogoča sodelovanje, kakršnega pri tiskani besedi ni. Za delo na medmrežju mora Cerkev imeti strokovnjake, ki znajo komunicirati in voditi dialog. Dominikanec Mike Akpoghiran, direktor Centra za informacije in telekomunikacije z Dominikanskega inštituta v Ibadanu v Nigeriji, je predstavil vključenost črne celine v svetovno komunikacijsko mrežo s pomočjo posebnega optičnega kabla. Dejal je, da se tako Afrika odpira svetu, svet pa prihaja v Afriko. To prinaša nov razvoj tudi za katoliške medije na tej celini, ki je bil doslej najbolj zapostavljen.

Tudi popoldanski del se je ukvarjal predvsem s praktičnimi vprašanji sodelovanja Cerkve na medmrežju. Predavatelji so predstavili izkušnje na svetovni (založba Bayard) in krajevni ravni (škofijski tednik). Organizatorji srečanja mladih v Madridu 2011, ki so dan pred tem imeli predstavitev v vatikanskem tiskovnem središču, pa so orisali dosedanje delo in program. Tudi s tehnološkega vidika gre za številne novosti.

Ne bodite le »brneč bron ali zveneče cimbale«!

Zadnji dan kongresa je bil osredotočen na srečanje s papežem v posebni avdienci. Pred tem je Giorgio Zucchelli predstavil Zvezo italijanskih katoliških tednikov, katere predsednik je. Omenil je zanimivo izkušnjo nekega škofa v Italiji, ki je ob ugotovitvi, da nima škofijskega lista, dejal: »Sem brez glasu!« Če je želel kaj sporočiti katoliški javnosti, je moral prositi druge, svetne medije. Dodal je, da je žalostno, ker se cerkvena hierarhija velikokrat ne zaveda, kako pomembno sredstvo in zaveznika ima še vedno v svojih glasilih. Glavni urednik Famiglie Christiane pa je predstavil ta najbolj razširjeni katoliški tednik v Italiji in njegovo vizijo v novi, kot je dejal, digitalni družbi.

Na koncu je udeležence srečanja v vatikanski palači sprejel papež Benedikt XVI. Papež se je ozrl na razmere, ki vladajo v družbi. Ta se je s sodobnimi tehnologijami močno spremenila. A evangeljske in občečloveške vrednote še vedno ostajajo veljavne. Katoliški mediji so jih dolžni širiti: »Kristjani ne smejo spregledati krize vere, ki se je razširila v družbi, ali preprosto zaupati, da bo zaklad vrednot, ki je bil prenesen skozi dolga stoletja, navdihoval človeško družino. Zamisel 'živeti, kakor da Boga ni', se je izkazala za uničujočo; svet bolj potrebuje način življenja 'kot da Bog je', četudi nima moči za verovanje, ker sicer proizvaja nehumani humanizem.« Papež je s Pavlovimi besedami posvaril novinarje, naj ne bodo zgolj »brneč bron ali zveneče cimbale«, ampak morajo na lestvico vrednot postaviti (tudi) Boga. »Vaša naloga, dragi delavci v katoliškem tisku, je pomagati sodobnemu človeku, da se ravna po Kristusu, edinem Odrešeniku, in držati prižgano baklo upanja za dostojanstveno življenje danes in primerno oblikovanje jutrišnjega dne.« Posebnost slovenske udeležbe: poleg podpisanega, ki sem zastopal našo domovino, se je kongresa skupaj z dvema sodelavkama iz Zambije udeležil tudi misijonar p. Miha Drevenšek OFMConv.