Na koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je postal župnik na Igu, si najbrž ni predstavljal, da bo Kurešček postal eden osrednjih krajev njegovega duhovniškega življenja. 

Cerkev na vojaškem območju

Ko se v daljšem pogovoru za velikošmarnsko dvojno številko Družine spomni prelomnih trenutkov, povezanih s svetiščem Kraljice miru, pove, da je bila konec osemdesetih let cerkev na hribu nad Igom le še ruševina. Nad njo je takratna oblast skrbno bdela, saj je cerkev spadala pod vojaško območje, fotografiranje ni bilo dovoljeno. »Ostanke cerkve so videli le še kot možno turistično zanimivost z razglednim stolpom – zvonikom. V okolici ni bilo nobenega interesa, da bi se cerkev obnovila,« je pripovedoval Anton Košir.

V pogovoru za velikošmarnsko Družino se Anton Košir spominja prelomnih trenutkov, povezanih s Kureščkom. FOTO: Tatjana Splichal

»Kdaj boste pa Marijo na Kurešček pripeljali?«

Salezijanci v Želimljem, kjer je del tamkajšnje skupnosti – dolga leta je poučeval sociologijo in zgodovino na želimeljski gimnaziji –, so bili s Kureščkom povezani že s tem, da so hranili kip Kraljice miru, ki je pred tem dolga desetletja na oltarju cerkve. »Kdaj boste pa Marijo na Kurešček pripeljali?« ga je vprašala neka ženica iz bližnje vasi Visoko. »Za to pa ni še nobene možnosti,« ji je odvrnil takratni župnik Košir. V župnijskih arhivih Iga in Želimelj je našel kopije številnih prošenj za upravne organe, da bi dovolili rešitev cerkve pred propadom, a vse so bile zavrnjene.

Poznam že kar nekaj ljudi, ki so po tolikih letih – desetih, petnajstih, dvajsetih – prišli skupaj, in rečejo: 'Pa spet govoriva.'

»Obnovite molitev na zapuščenem kraju«

Le nekaj mesecev pozneje, februarja 1990, se je pri njem oglasilo nekaj duhovnikov iz Prenove, med njimi p. Marijan Šef in župnik Simon Fortuna. Vprašali so ga, ali soglaša, da bi pri ruševinah svetišča občasno obhajali sveto mašo in se zbirali k molitvi. »Povedali so mi, da je globoko veren mož, ki se je pred leti spreobrnil in pozneje postal diakon, med molitvijo začel prejemati Marijina sporočila. Prvo tako sporočilo je prejel 9. decembra leta 1989 v Medžugorju. Glasilo se je: 'Obnovite molitev na pozabljenem in zapuščenem kraju', 10. februarja 1990 pa je diakon France Špelič prejel Marijino sporočilo, v katerem je vabilo k molitvi na Kureščku,« pripoveduje Košir.

Pri zunanji kapeli na Kureščku. FOTO: Tatjana Splichal

»Nisem imel razloga, da bi nasprotoval«

Glede na to, da je ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar z molitvijo na Kureščku soglašal, sam ni imel razloga, kot pravi, da bi nasprotoval, pravi. Čez nekaj mesecev, konec avgusta 1990, ko so bile razmere v Evropi, še zlasti pa v nekdanji Jugoslaviji, zaostrene, je Košir prišel na zamisel, da bi natanko 50 let po velikem romanju za mir na Kurešček povabili vernike, naj se pridružijo molitvenemu shodu z enakim namenom. Odziv je bil nepričakovano velik, prišli so romarji od blizu in daleč. Za to priložnost so prvič po dolgih letih kip Kraljice miru pripeljali na hrib.

Dokončno se je vrnila že dve leti pozneje. V vmesnem času je obnova cerkve silno hitro stekla: verniki so si želeli njene obnove, začeli so prinašati darove. Arhitekt dr. Jože Kušar in zidarski mojster sta svoje delo odlično opravila, ob njima pa številni prostovoljci. Avgusta 1992 se je želja ženice z Visokega, da bi Kraljico miru – po 42 letih pregnanstva – pripeljali nazaj, izpolnila.

Maša vsak dan

Ko premišljuje za nazaj, se Anton Košir čudi, da ni nič premišljeval, ali bo šlo ali ne. Treba je bilo izpeljati zahtevne stvari. »Na primer ob romanju avgusta 1990. Rekel sem si, bomo videli, če bo kaj obiska, pa se je nabralo neverjetno veliko ljudi.« Na Kurešček se 36 let pozneje romarji vračajo dan za dnem, še posebej v skupinah. Koširjeva sodelavka Emina, Frančiškova tretjerednica, ki na Kureščku živi in skrbi za romarsko svetišče, je zelo zavzeta in usklajuje, da je vsak dan kakšen duhovnik, ki tu mašuje (podrobnejši urnik si je mogoče ogledati na spletni strani župnije Ig). Trdno je prepričana, da vsakdanja maša na Kureščku Marijina želja.

Avgusta 1992 se je želja ženice z Visokega, da bi Kraljico miru – po 42 letih pregnanstva – pripeljali nazaj, izpolnila.

»Pa spet govoriva«

O tem, katera je milost, ki je značilna za vsa ta leta življenja svetišča, je jasen: molitev. »Tukaj je poleg tega zelo poudarjeno prav: 'Kraljica miru sem. Tukaj se srečujete z menoj in mojim Sinom.' In potem še obljuba: 'Kdor se bo na tem kraju z vero zatekel v moje in Sinovo Srce, bo ozdravljen in deležen miru, ki ga lahko dajo samo nebesa.'« Sam je temu, da se na tem kraju sovraštvo spreminja v spravo in mir, večkrat priča. »Poznam že kar nekaj ljudi, ki so po tolikih letih – desetih, petnajstih, dvajsetih – prišli skupaj, in rečejo: 'Pa spet govoriva.' To je velik dogodek, velika milost,« pravi.

Na Kureščku je vsak dan maša. FOTO: Tatjana Splichal

Romarji se na Kureščku zatekajo k Mariji, kakšen pa je njegov odnos do nebeške Matere? Odgovori, da je sam bolj racionalen človek. »Nisem tako čustveno obdarjen kot mnogi,« pravi. Vendar doda, da ga je zaznamovalo močno doživetje na dan prvih redovniških zaobljub na Reki. »Popoldne smo poromali na Trsat. Močno sem doživel, da je Marija resnična, da stopi v naše življenje, če ji dopustimo. Da je blagoslovljena in da blagoslavlja.« Še zdaj, ko spet poroma Trsat, to podoživi.

O Francetu Špeliču, povezavi z Medžugorjem, poslanstvu Kureščka …

V pogovoru za dvojno, »velikošmarnsko« številko tiskane Družine nam je zaupal še vrsto drugega: svoje vtise o Francetu Špeliču in to, katera sporočila, ki jih je ta prejel, so ga posebej nagovorila, pogled na to, kako je Cerkev razločevala sporočila in dogodke na Kureščku, ter na vlogo nadškofa Šuštarja pri obnovi in razvoju svetišča. Odgovoril je na vprašanje o povezavi med Kureščkom in Medžugorjem ter zaupal svoje želje za prihodnost svetišča in videnje poslanstvu svetišča v časih, ko je svetovni mir spet bolj ogrožen.

Močno sem doživel, da je Marija resnična, da stopi v naše življenje, če ji dopustimo. Da je blagoslovljena in da blagoslavlja.

Zgovorna zvestoba

Še posebej zgovorna ostaja njegova naklonjena odprtost do vseh romarjev ter zvestoba, ko se pri tako lepih letih, ki včasih prinesejo tudi svoje muhe, vrača na Kurešček štirikrat na teden in mašuje za romarje, pa tudi ob posebnih dogodkih, kot bo naslednji konec tedna seminar z indijskim karizmatičnim duhovnikom Jamesom Manjackalom. Zdi se, da ne more skriti tihega veselja, da je Kurešček doživel tolikšno preobrazbo: od pozabljenega in zapuščenega kraja do kraja molitve in miru