Kdaj je prestopljena meja kritičnosti do papeža?

Te dni je v svetovni in tudi slovenski javnosti odmeval besedni napad ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki se je papeža Leona XIV. med drugim lotil s trditvami, da je »šibek pri soočanju s kriminalom in katastrofa glede zunanje politike«. Trump seveda ni katoličan, ima pa med njimi številne podpornike (katoličan je denimo njegov podpredsednik J. D. Vance, ki je prav tako javno ostro kritiziral papeža), zato tovrstna verbalna napadalnost sproža tudi načelna vprašanja, kot so: kakšen naj bi bil odnos katoličanov do papeža; v čem ga je mogoče kritizirati, kdaj pa bi kritika na njegov račun rušila edinost Cerkve; kako razumeti (ne)pokorščino papežu? Teh tem se dotika Zakonik cerkvenega prava, zato smo se za pojasnila obrnili na predstojnika katedre za cerkveno pravo Teološke fakultete v Ljubljani dr. Sebastijana Valentana. Kako Zakonik cerkvenega prava vidi papeža in njegovo oblast v Cerkvi? Zakonik cerkvenega prava (ZCP) papeža opredeljuje kot rimskega škofa, naslednika apostola Petra, ki ima v Cerkvi najvišjo, polno, neposredno in redno oblast (kan. 331). To oblast papež izvršuje svobodno in ni podrejena nobeni drugi človeški instanci. To ne pomeni samovolje, temveč da je vezan na Božji zakon, razodetje in temeljno izročilo Cerkve. Njegova služba je v prvi vrsti služba edinosti: papež je »trajni in vidni vir in temelj edinosti tako škofov kot množice vernikov« (C 23 Lumen Gentium). Kar se tiče papeževega odnosa do škofov, papež ne deluje kot zunanji nadzornik, ampak kot tisti, ki skupaj z njimi tvori škofovski zbor. Vendar pa ima v tem zboru posebno, prvenstveno vlogo: lahko skliče vesoljni cerkveni zbor, mu predseduje in potrjuje njegove odločitve. Prav tako ima končno besedo pri pomembnih vprašanjih vere, morale in cerkvene discipline. Pomembno je tudi, da ZCP papeževo oblast razume v kontekstu njegove pastoralne naloge: njegova primarna odgovornost je varovati in razlagati vero, skrbeti za edinost Cerkve ter usmerjati njeno življenje in poslanstvo. Zato njegova oblast ni zgolj pravna, ampak globoko povezana z njegovo duhovno in službeno vlogo pastirja vesoljne Cerkve. Ali smo katoličani dolžni ohranjati polno občestvo s papežem? Polno občestvo s papežem je bistvena sestavina pripadnosti Katoliški Cerkvi (kan. 205). To občestvo se izraža v izpovedi vere, zakramentalnem življenju in pokorščini cerkvenemu vodstvu, katerega vrh je prav papež. S kakšnimi ravnanji bi to dolžnost kršili? To dolžnost bi kršili z dejanji, ki pomenijo zavestno zavračanje papeževe oblasti ali prekinitev občestva z njim. Med najtežjimi oblikami je razkol, pa tudi kriva vera ali odpad od vere. Kršitev se lahko zgodi tako z javnimi izjavami, recimo na družbenih omrežjih, kot z vztrajnim, trdovratnim ravnanjem proti cerkvenemu učiteljstvu. Ali smo katoličani dolžni sprejemati papeževo učiteljstvo le v zadevah, ki so vezane na njegovo nezmotljivost, ali v vseh zadevah vere in morale? V primerih papeške nezmotljivosti vsekakor, vendar smo katoličani dolžni izkazovati tudi religiozno poslušnost razuma in volje rednemu cerkvenemu učiteljstvu (kan. 752), torej tudi takrat, ko ne gre za nezmotljivo učenje. Nezmotljivost pomeni najvišjo stopnjo obvezujočnosti, vendar tudi ostalo učiteljstvo zahteva notranje soglasje, ne zgolj zunanjega spoštovanja. Če sva konkretna: ali je katoličan, ki denimo trdi, da splav ali evtanazija zanj nista problem, da je to zanj kvečjemu manjše zlo, v polnem občestvu s papežem? Takšno stališče pomeni resen odstop od cerkvenega nauka o veri in morali. Če gre za zavestno, vztrajno in javno zavračanje dokončnega nauka, je to lahko znak nepopolnega občestva. Vendar pa je vedno treba razlikovati med objektivno zmoto in subjektivno odgovornostjo posameznika. Nekdo je lahko v zmoti zaradi nevednosti, nepopolne kateheze, kulturnih vplivov ali osebnih življenjskih okoliščin, kar lahko zmanjša njegovo osebno krivdo. Zato Cerkev ne presoja zgolj zunanjih izjav, ampak tudi notranjo držo in stopnjo zavestnosti. Ob tem je pomembno poudariti, da polno občestvo ni zgolj pravna kategorija, temveč tudi dinamičen odnos vere, zaupanja in sprejemanja cerkvenega učiteljstva. Posameznik, ki se znajde v nesoglasju z določenimi nauki, ni nujno avtomatično izključen iz Cerkve, je pa povabljen k poglobljenemu razmisleku, oblikovanju vesti in dialogu z naukom Cerkve. Če pa bi nekdo takšna stališča ne le imel, ampak jih tudi zavestno širil kot nasprotje cerkvenemu nauku in pri tem zavračal avtoriteto učiteljstva, bi to lahko vodilo v resnejše kanonskopravne posledice ali vsaj v stanje, ki objektivno ni več v polnem soglasju z občestvom Cerkve. ZCP za zavestno odklonitev podrejenosti oz. pokorščine papežu uporablja, kot ste že omenili, izraz razkol oz. shizma. Kakšna kazen zadene razkolnika, kako mu je naložena, koliko časa traja in kdo mu jo lahko odvzame? Razkol je zavestna odklonitev podrejenosti papežu ali občestva s člani Cerkve, ki so mu podrejeni (kan. 751). Kazen za razkolnika je izobčenje (ekskomunikacija) latae sententiae (kan. 1364 §1), kar pomeni, da nastopi takoj ob zavestni storitvi dejanja. Traja, dokler se oseba ne spreobrne in se ji kazen ne oprosti. To pravico ima za svoje vernike krajevni škof ali duhovnik penitenciarij. Ali ZCP na tem področju dela razliko med kleriki in laiki; ali so morda kazni (sankcije) za nepokorščino papežu za klerike hujše od tistih, ki bi se izrekle laikom? Osnovna kazen (npr. izobčenje) velja za vse vernike, saj temeljne obveznosti glede ohranjanja občestva s Cerkvijo in pokorščina nauku, ki ga uči papež, veže vse vernike. ZCP pri tem ne dela razlike. Pri klerikih so posledice nepokorščine učenju Cerkve težje, ker njihova služba vključuje javno in uradno delovanje v imenu Cerkve. Poleg izobčenja jih lahko doletijo kazni, kot so prepoved ali omejitev izvrševanja duhovniške službe (suspenz), odvzem cerkvene službe ali položaja (odstavitev) ter v najtežjih primerih celo odslovitev iz kleriškega stanu. Te kazni niso le kaznovalne, temveč tudi zaščitne narave, saj varujejo občestvo vernikov pred zmedo ali pohujšanjem. Razlog za strožjo obravnavo klerikov je njihova posebna odgovornost: kot posvečeni služabniki so poklicani, da oznanjajo nauk Cerkve, vodijo vernike in krepijo edinost. Njihovo javno nasprotovanje papežu ali učiteljstvu ima zato večjo težo in širše posledice kot pri laikih. Pri laikih pa se kazni pogosteje omejujejo na temeljne kanonske sankcije (npr. izobčenje), brez dodatnih službenih posledic, saj praviloma ne opravljajo uradnih cerkvenih funkcij. Kljub temu ZCP poudarja, da je cilj kazni vedno tudi poboljšanje storilca in obnova porušenega občestva, ne zgolj kaznovanje samo. Zato so kazni, ki se izrečejo klerikom, namenjene predvsem spodbujanju spreobrnjenja in ponovne vzpostavitve polnega občestva s Cerkvijo. Morda najbolj znani sodobni primer razkola je nekdanji apostolski nuncij v ZDA Carlo Maria Viganò, ki je bil pred dvema letoma spoznan za krivega zločina razkola prav zaradi javnih izjav, v katerih je izkazoval zavračanje priznavanja in podrejanja papežu. Kako ste sami videli to zgodbo? Primer Viganòja kaže na resno nevarnost kaznivega dejanja razkola s tem, ko je nadškof prestopal mejo legitimne kritike in odrekal pokorščino učenju papeža. Njegove javne izjave niso bile razumljene zgolj kot kritične ali polemične, temveč kot takšne, ki dejansko spodkopavajo priznanje papeževe legitimnosti in s tem tudi samo strukturo občestva v Cerkvi. V kanonskem smislu namreč ni odločilno le to, da nekdo izraža nestrinjanje, ampak ali s tem hkrati zavrača temeljno vez edinosti, ki jo predstavlja papež. Ta primer je pomemben tudi zato, ker jasno pokaže, kje je v Cerkvi prostor za razpravo, tudi za kritiko določenih odločitev ali poudarkov v pastoralnem delovanju. Vendar pa ta prostor ni neomejen: ko kritika preide v popolno odrekanje pokorščine učenju, ki ga vrši papež, ne gre več za notranji dialog, ampak za razkolniško držo. Hkrati pa primer odpira tudi širše vprašanje komunikacije v Cerkvi danes. Javne izjave, zlasti kadar prihajajo od visokih cerkvenih dostojanstvenikov, imajo velik vpliv na vernike in lahko povzročijo zmedo ali razdeljenost. Prav zato je odgovornost takih oseb še posebej velika. Viganòjev primer lahko razumemo tudi kot opozorilo, kako hitro lahko javni diskurz, če ni umeščen v okvir cerkvenega občestva, preraste v dejanje s kanoničnimi posledicami. ZCP izrecno navaja kazen tudi za fizični napad na papeža. Ali se je v preteklosti kaj takega že zgodilo? Seveda imamo pred očmi atentat na Janeza Pavla II., a tega dejanja pač ni zagrešil katoličan … Fizični napad na papeža je zelo hudo kaznivo dejanje in se kaznuje z vnaprej izrečenim izobčenjem iz občestva Cerkve. Iz zgodovine je znanih nekaj primerov napadov na papeže. Leta 799 so napadli papeža Leona III. pred cerkvijo San Silvestro in Capite v Rimu in ga odvedli v notranjost, tam znova napadli in zaprli, preden so ga premestili v samostan sv. Erazma, od koder je bil nato osvobojen. V začetku 14. stoletja, leta 1303 so politični nasprotniki v Anagniju napadli papeža Bonifacija VIII. Napad je znan kot anagnijski udarec. Iz novejšega obdobja pa lahko spomnimo na obisk papeža Pavla VI. na Filipinih. Ko je stopil iz letala, so ga pozdravili različni civilni in cerkveni predstavniki. Med tem se mu je uspel približati moški, preoblečen v duhovnika. Šlo je za bolivijskega slikarja Benjamína Mendozo y Amorja Floresa, ki je trpel za duševnimi težavami. Prišel je zelo blizu papeževe vratne žile in ga z nožem dvakrat ranil. Bolivijca so takoj po napadu aretirali. Kasneje ga je papež pomilostil. Vsem pa je danes gotovo najbolj znan primer atentata na papeža Janeza Pavla II., ki ste ga omenili. V ZCP najdemo tudi izraz »papeška tajnost«. Kaj pomeni in kakšna je sankcija za kršitev te tajnosti? Ločiti moramo med uradno in papeško tajnostjo. Uradna tajnost je tajnost, ki jo morajo vsi nosilci funkcij v vsakem pravnem redu, tudi v kanonskem, ohranjati glede zadev, ki so jim znane zaradi njihove službe, in jih smejo razkriti le pod določenimi pogoji. Papeška tajnost pa je nekaj strožjega, višja stopnja zaupnosti, in zadeva za Cerkev bistveno pomembne situacije (na primer imenovanja škofov), zato je za tistega, ki razkrije informacije, pridobljene pod papeško tajnostjo, predvidena kazen izobčenja latae sententiae. Papeško tajnost bi bilo mogoče v določenem smislu v civilnem okolju primerjati z državno tajnostjo. Kdaj pa bi krščanska pokorščina, ki smo jo dolžni izkazovati papežu, prešla v nekakšno idolatrijo? Najbrž kaj takega pač ni namen določil cerkvenega prava … Pokorščina postane problematična, če bi papeža absolutizirali kot nezmotljivega v vseh njegovih izjavah ali dejanjih. Katoliško razumevanje pa jasno razlikuje med spoštovanjem službe in osebno popolnostjo nosilca te službe. Nekaj ste o tem sicer že povedali, a če vprašam še izrecno: v čem pa katoličani smemo kritično presojati papeževa ravnanja in nastope ali smo k temu celo povabljeni? Ne le ravnanja papeža, ampak tudi škofov, duhovnikov in drugih dostojanstvenikov. Katoličan sme – in včasih celo mora – izraziti svoje mnenje glede dobrega Cerkve (kan. 212 §3). To vključuje tudi kritično presojo konkretnih odločitev ali nastopov, vendar vedno v duhu spoštovanja, resnice in edinosti. Kdaj bi torej kritika tudi na teh področjih prestopila prag sprejemljivega? Ko postane žaljiva, razdiralna ali vodi v zavračanje papeževe avtoritete. Meja je prestopljena tudi takrat, ko kritika spodkopava edinost Cerkve ali spodbuja neposlušnost. Če skleneva v malce bolj sproščenem tonu: med vernimi ljudmi krožijo tudi šale o papežih, večinoma so duhovite. Ali so za vas sprejemljive oz. do kdaj so sprejemljive? Šale same po sebi niso problematične, če so dobronamerne, spoštljive in ne žaljive. Spomnim se, da je v času pontifikata sv. Janeza Pavla II. nekdo zastavljal vprašanje, kako se pozdravljata dva papeža. Seveda se nista mogla pozdraviti, ker ju ni bilo. Po odstopu papeža Benedikta XVI. in izvolitvi Frančiška to hudomušno vprašanje ni bilo več aktualno. Humor je del človeške komunikacije, vendar mora ostati v okviru spoštovanja do osebe in službe papeža.

Dostop do članka (47174)

Kdaj je prestopljena meja kritičnosti do papeža?

Kdaj je prestopljena meja kritičnosti do papeža?

Kako Zakonik cerkvenega prava vidi papeža in njegovo oblast v Cerkvi?

BOROVNICA – Od cerkvice do cerkvice

SV. JURIJ OB ŠČAVNICI – Blagoslov motoristov in vozil

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.