Razmislek o temi (Mt 26,14-27,66)

O Jezusovem slovesnem vhodu v Jeruzalem beremo vsako leto. Vedno znova vzklikamo »hozana«. V bistvu pri vsaki sveti maši pozdravljamo Gospodov »prihod« na oltar s temi besedami. Beseda izraža poveličanje, slavljenje. V hebrejščini pa je to izraz, ki pomeni tudi »prosi za nas«. Lahko bi torej pomislili, da so ljudje, ki so pozdravljali Jezusa in pred njegovega oslička polagali svoje plašče, molili nekakšne litanije: »Sin Davidov, prosi za nas!« Kar blizu nam je taka molitev, kajne? Ko smo v zagati, kaj hitro poiščemo nekoga, ki »ima veze«, da bi nam pomagal in našel rešitev. Tudi ko želimo dobiti kakšno reč, hitro zapademo v skušnjavo, da bi želeno dobili na najbolj ugoden način, najbolj poceni. Logično je tako in (včasih) nič narobe. Primerno je celo, da se zavedamo svoje nezadostnosti in odvisnosti. Kaj pa odnos do Boga? Takrat pogosto zaveje drugačen veter: Boga pokličemo na pomoč šele takrat, ko vse drugo odpove. Morda bi bilo primern...