Posamezni nasilni izpadi, kraje in izsiljevanja so zgolj vrh ledene gore neurejenih razmer in niso posledica nezmožnosti sobivanja dveh narodov, temveč nezmožnost državnega aparata in politike, da bi prepoznavala stanje na terenu in pogledala v dušo obeh narodov. A medtem se nasilje dogaja na dvoriščih, na poteh, na igriščih, na veselicah. Stvarnost na terenu je mnogo bolj zapletena, kot je mogoče prepoznati z enega obiska predsednice ali ministra.

Imamo romsko prebivalstvo, ki ni v celoti nasilno ali problematično. Mnogi živijo pošteno, tiho, si želijo zgolj miru, dostojnega življenja in prihodnosti za svoje otroke. Ali se odgovorni zavedajo, da se nasilje, kraje in izsiljevanja, ki jih srečamo v odnosu do vaščanov, v veliki meri dogajajo tudi znotraj romskih naselij med Romi samimi? In imamo domačine, vaščane, ki že toliko časa sobivajo z Romi, jih poznajo, jim tudi pomagajo. To sobivanje je teklo v miru, včasih z napetostjo, a večinoma z zavedanjem, da smo si sosedje. Toliko ljudi se vsak dan iskreno trudi za sožitje.

Imamo romsko prebivalstvo, ki ni v celoti nasilno ali problematično. Mnogi živijo pošteno, tiho, si želijo zgolj miru, dostojnega življenja in prihodnosti za svoje otroke.

Imamo diakona Matica v Novem mestu, ki z oznanjevanjem in konkretnimi koraki pomaga mladim Romom do izobrazbe in zaposlitve. Imamo gospo Sonjo in gospoda Marjana iz Prekmurja, ki z romanji in kulturnimi dogodki med Romi širita radost življenja. Imamo policiste, ki poznajo dušo prebivalcev in s spoštljivostjo stopajo do njih, imamo socialne delavke in prostovoljce tolikih organizacij, ki vsakodnevno delajo na terenu v romskih naseljih, in ne nazadnje imamo župane, ki ne izganjajo Romov z ozemlja svojih občin, ampak želijo le družbeni, kulturni in duhovni napredek vseh svojih prebivalcev.

To sobivanje danes razkraja nezaupanje, ki ga prinašajo ponavljajoča se slaba dejanja. Čeprav jih povzroča manjšina, je njihova teža velika, ker jih nosijo skupnosti, kjer vsak pozna vsakogar in kjer je mir med ljudmi temelj varnosti. Ravno zato so protesti ljudi izraz bolečine – ne sovraštva, temveč izgube občutka, da jih kdo sliši. In da tisti, ki ima oblast, tudi nosi odgovornost.

Zato ljudje protestirajo. Ne proti Romom kot takim, temveč proti nasilju, proti strahu, proti temu, da se nič ne spremeni. Prepričan sem, da ljudje v teh krajih ne protestirajo zaradi sovraštva. Romi so z vso svojo drugačnostjo del njihovih skupnosti že stoletja. Kot kristjani ne moremo molčati. Nasilje, naj bo kakršnokoli, nima mesta v družbi. Obsodba nasilja je temeljna civilizacijska in evangeljska drža. Kdor molči, ga nehote dopušča.

Ljudje protestirajo, ne proti Romom kot takim, temveč proti nasilju, proti strahu, proti temu, da se nič ne spremeni.

A obsodba dejanja ne pomeni sovraštva do človeka. Temeljne človekove pravice zadevajo vse. Kakor ima vsak človek pravico do vode, doma in šolanja, ima tudi pravico do varnosti, miru, do osebne lastnine. Spoštovanje ne more obstajati brez odgovornosti. Pravičnost pomeni, da zaščitimo nedolžne in pokličemo k odgovornosti tiste, ki prestopajo meje. Ne vemo, kaj bo prinesel jutri.

A vemo, kaj prinaša današnji dan: odločitev, da ostanemo ljudje, govorimo resnico in spoštujemo vsako človeško dostojanstvo ter hkrati jasno povemo: nasilje nima mesta med nami – ne nad Romi ne nad večinskim prebivalstvom. Le tako bomo z evangelijem vedno bolj postajali bratje in sestre. In upam, da bomo nekoč – proti nasilju, izkoriščanju, nezaposlenosti opozarjali skupaj – Romi in »civili«.

Komentar je objavljen tudi v novi številki tednika Družina (29/2025).