»Kdor malo seje, bo tudi malo žel« (2 Kor 9, 6)

V Družini z dne 23. februarja smo prebrali razmišljanja dveh uglednih strokovnjakov s področij kmetijstva in zdravstva. Oba ugotavljata hudo pomanjkanje ljudi – kmetov in zdravnikov. Kot vzroke navajata nizek dohodek ob težkih pogojih dela, neprimeren položaj, slab ugled poklica, premalo mest za študij na fakultetah, vlada področne zakone sprejema brez njih. Če to popravimo, da bomo kadrovsko vrzel vsaj dolgoročno odpravili. Iz drugih virov (npr. Napovednik zaposlovanja 2024/II, ZRSZ, december 2024) in medijev vemo, da manjka tudi ogromno učiteljev, socialnih delavcev, prodajalcev, kuharjev, natakarjev, varilcev, voznikov, duhovnikov, delavcev v predelovalnih dejavnostih, zidarjev, orodjarjev, čistilcev, informatikov, inženirjev …; domovi za ostarele so prazni, ker nima kdo delati; dobiti obrtnika je pravi projekt. Pomanjkanje kadrov pesti polovico vseh in skoraj tri četrt velikih delodajalcev. Najbolj razviden vzrok za pomanjkanje Berem vse to in berem, poslušam, a ne najdem in ne slišim najpomembnejšega in najbolj razvidenega vzroka za to pomanjkanje: desettisoči in stotisoči delavnih parov rok in bistrih glav nam danes manjkajo, ker se pred desetletji niso rodili. Od leta 1980 smo zaradi premajhnega števila rojstev nabrali dobrih 400 tisoč oseb primanjkljaja do enostavnega obnavljanja prebivalstva, kar zdaj povzroča primanjkljaj poklicev, težave v gospodarstvu ter pokojninski in zdravstveni blagajni, obremenitve dela s prispevki, vedno večje davke. Pri pol manjšem številu rojstev je čez nekaj desetletij približno pol manjši priliv v vse poklice. Malo smo sejali, malo žanjemo. Bo pa z leti in desetletji, če bomo dogajanje samó opazovali, vedno slabše. Zavod RS za zaposlovanje (ZRSZ) za prvo polletje 2025 predvideva potrebo po 28,5 tisoč delavcih, kar je na letni ravni 57 tisoč. V letih, ko so se rojevali ti, ki naj bi zdaj prijeli za delo, se nam jih je rodilo manj kot 20 tisoč letno: imamo torej manj kot 35-odstotno samooskrbo s kadri in več kot 37 tisoč primanjkljaja letno. Čez 25 let nas bo v delovni starosti 270 tisoč manj kot danes, če ne bo migracij. Zdravljenje glavne bolezni Za uspešno zdravljenje moramo ugotoviti glavno bolezen in jo potem zdraviti pri koreninah. Glavna bolezen je dosti premajhno število rojstev. Za dolgoročno izboljšanje ter okrevanje ga je treba povečati. Pristojne državne ustanove in, kar me čudi, tudi strokovnjaki za posamezna področja, kot da tega ne vidijo ali zaradi neke samocenzure tega ne objavijo, tako da so njihova izvajanja nedorečena in protislovna. Predsednik vlade odločno pove, da je največji problem gospodarstva pomanjkanje ljudi, njegov resorni minister pa pravi, da Slovenija nima premalo rojstev, in ukine urad za demografijo. Poročilo o razvoju 2024 (UMAR april 2024) kadrovske vrzeli in »staranja prebivalstva« sicer ne zamolči, vendar med priporočenimi zdravili komaj najdemo taka, ki se nanašajo nanju; nobeden od 67 kazalnikov razvoja jima ni posvečen in ne meri uspešnosti zdravljenja (na primer stopnja samooskrbe s kadri, totalna mera rodnosti …). Med priporočenimi zdravili zaman iščemo edino, ki se pri korenini loteva glavne bolezni – v povečanje rojstev usmerjeno družinsko politiko. Na 231 straneh Poročila ni predloga za povečanje rodnosti. Država lahko vpliva, če le hoče Da bi z usmerjeno družinsko politiko spodbudili odločanje za življenje in povečali število rojstev, bo treba s finim občutkom in radodarno nagovoriti mlade vseh starosti z našim razmeram prilagojenimi ukrepi. Za marsikoga ni problem hiša, ker jo je podedoval, pomagala pa bi primerna služba; drugemu najemno stanovanje; tretji nima hiše, a si brez nje ne predstavlja družinskega življenja – če ima primerne dohodke, bi pomagala državna garancija za posojilo. Stanovanjsko posojilo, ki bi ga bilo treba vrniti manj, če imaš več otrok, in bi recimo pri štirih otrocih prišlo na nič, bi gotovo delovalo spodbudno. Država mora poskrbeti, da nobena družina z nepreskrbljenimi otroki ne bo živela v neprimernem stanovanju in ne v pomanjkanju, da bo imela možnost šolati otroke in da se bo v šoli, medijih in od predstavnikov države slišalo kaj več spodbudnega o starševstvu. Pred sprejemom vsakega zakona je treba oceniti njegov vpliv na kadrovsko vrzel in povečanje rojstev. Ali v svobodni demokratični družbi država s svojimi ukrepi lahko vpliva na osebne odločitve posameznikov? Lahko, in to stalno počne na več področjih. Vse države, ki so se rodnosti resno lotile že pred več desetletji, so dosegle uspehe. V uspeh danes verjamejo naše sosede. »Italija brez otrok je Italija brez vere in brez načrtov: Italija, obsojena na počasno staranje in izginotje,« je pred štirimi leti dejal Mario Draghi. Po treh mesecih predsedovanja vladi je kot enega najnujnejših ukrepov sprejel radodaren zakon v podporo družinam, z namenom doseči večje število rojstev. Podobno ravnata Madžarska in Hrvaška – nobeni ni nerodno povedati, da ji gre za obstoj države in naroda. Država se z družinsko politiko ne bori proti željam posameznikov, ampak ustvarja pogoje, da svoje želje uresničijo. Raziskave namreč kažejo, da si pari želijo več otrok, kot jih res imajo. Priča smo velikim premikom (včasih tudi zgrešenim) v glavah, odločitvah, zakonodaji in denarnicah na primer na področjih odnosa do okolja in enakopravnosti spolov, ki so bili doseženi z desetletja trajajočimi velikimi državnimi in mednarodnimi vlaganji, medijskimi kampanjami, vzgojnimi, zakonskimi in drugimi ukrepi. Država lahko vpliva, če le hoče in dovolj vloži v to. Zanašanje na priseljevanje Urad RS za makroanalize in razvoj (UMAR) predlaga samó priseljevanje. Ker ni mogoče roditi izšolanih petindvajsetletnikov, je res priseljevanje – in to vsaj dvajset let ogromno priseljevanje – nujno. Tako kot je morebiti nujno nekaj časa uvažati energente in pridelke za prehrano, a si je treba istočasno z vsemi silami prizadevati dolgoročno povečati samooskrbo na življenjsko pomembnih področjih. Zanašati se na priseljevanje je tako tvegano, da si ga resno državno vodstvo ne sme dovoliti. UMAR ne pove, od kod naj bi dobili desettisoče in stotisoče. V soseščini je zdaj morda še kdo, a čez deset let? Premier je govoril o Filipincih. Koliko jih je prišlo? Vedno bolj verjetne vojne in sovražnosti ne samo povzročijo, ampak lahko tudi prekinejo utečene migracije. Ali te res lahko rešijo vse, tudi na primer pomanjkanje učiteljev? Zadnjih nekaj let sem prehodil slovenski del evropske pešpoti E6. Tudi mimo čudovitih gorskih kmetij na višini od 700 do 900 metrov, kjer so za preživetje potrebni modrost in izkušnje stoletij, poznavanje terena, zaupanje sosedov. Ali je res mogoče priseljence iz azijskih ter afriških mest integrirati v mlade prevzemnike teh kmetij? Zanašanje na druge oziroma politika »nič narediti za več rojstev« je dolgoročno dražje. ZRSZ poroča, da je lani 18,3 % delodajalcev zaradi težav s kadrovanjem moralo zavrniti naročila; 12,7 % delodajalcev je moralo zmanjšati obseg proizvodnje ali storitev; 10,3 % jih je časovno odložilo načrtovano širitev; 0,2 % delodajalcev je proizvodnjo preselilo v tujino. Posledična lanska škoda (izguba dobička, davkov, prispevkov …) ni ocenjena. Dodati ji je treba za nekaj desetletij oportunitetne stroške proizvodnje podjetij, ki bi se, če bi bilo dovolj kadrov, že pred leti ustanovila in razširila. Sredi devetdesetih let smo izračunali, kako velik dobiček prinese javnim blagajnam v štiridesetih letih družina s petimi otroki. Predlog UMAR-ja »Okrepiti migracijsko-integracijske politike in priseljencem omogočiti kakovostno življenje v slovenskem okolju« sporoča, da bodo potrebna stanovanja in še marsikaj – kar bi lahko, morebiti z večjim učinkom, spodbujalo domače družine in jim omogočalo odločitev za kakega otroka več. Samooskrba z ljudmi je dolgoročno cenejša in edina varna pot. Gre za obstoj Kje bomo vzeli? Pri semenu ni modro varčevati. Kdor semensko pšenico porabi za kruh, ker drugega nima, je na poti v beraštvo. Mi pa nismo na tej točki. Povečali bomo izdatke za obrambo za odstotno točko ali pa za pet, če bo res treba. Ta denar bo šel v glavnem tujim dobaviteljem. Če za isti znesek dvignemo proračun družinske politike, bo to šlo našim ljudem in posredno pretežno našim podjetjem. Prav je, da obojne izdatke enako povečamo – bomo vsaj vedeli, koga branimo. Potrebujemo voljo do dejavne vloge v prebivalstvenem razvoju ter zavest in soglasje, da pri tako velikem primanjkljaju ne gre za grožnjo razvoju, temveč za obstoj. Za odpoved obstoju smo v preteklosti že prejemali predloge, pa smo jih zavrnili in našli voljo in moč za pot v življenje. Poskrbeti moramo, da bo tudi tokrat tako.

Dostop do članka (47174)

»Kdor malo seje, bo tudi malo žel« (2 Kor 9, 6)

»Kdor malo seje, bo tudi malo žel« (2 Kor 9, 6)

Najbolj razviden vzrok za pomanjkanje

VRANSKO – Obnovljena kapela v Zahomcah

Rekordno število katehumenov

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.