Priznam, da sem se nekolikanj boril sam s seboj, preden sem zapisal naslov in si začrtal smer tega prispevka. »Ali ti ni uredništvo lepo namignilo, da piši o kulturnem dnevu? O zgovornem prazniku, ki kar kliče, da kaj lepega, predvidljivega, lepo predvidljivega ali predvidljivo lepega zapišeš o njem in o tistih, ki jim nekaj pomeni! Zakaj moraš v vseh pogledih mrki in zaspani začetek februarja vleči Svetega Duha? Ko ga še v Cerkvi skušamo pustiti čim bolj pri miru, saj že stoletja – pravzaprav vse od nicejskega koncila dalje, na katerem so pobožni in sveti učenjaki po burnih razpravah dorekli besedilo veroizpovedi, ki jo iz nedelje v nedeljo zaspano brbljamo pri maši, besedilo, v katerem izpovedujemo, v koga, kaj in kako verujemo –že omenjenemu Svetemu Duhu pripisujemo, da je svoje – vsaj, kar se tiče prerokov – že povedal, saj to njegovo dejavnost omenjamo v pretekliku?!«

Prav zato!

Prav zato, ker smo tretjo osebo Presvete Trojice, njega, ki kot veter veje, koder hoče (glej Jn 3,8), p...