Tretji služabnik gospodarju reče nekaj strašnega: »Vedel sem, da si trd človek.« Nato doda: »Zbal sem se.« V sebi si govori: gospodar je trd. Pri njem si ne smem privoščiti niti ene napake. Zato talent zakoplje. Dar, ki bi lahko obrodil sad, postane predmet, ki ga mora nepoškodovanega vrniti.

Tudi veren človek lahko živi tako. Predstavlja si: Bog vidi moje napake. Bog čaka na moj padec. Molitev postane poročilo nadzorniku, spoved zaslišanje, življenje izpit. Človek hodi v cerkev, v srcu pa se pred Bogom skriva. Toda prilika se začne z zaupanjem: gospodar služabnikom izroči svoje premoženje. Še preden so kar koli naredili, jim je že nekaj zaupal. Najprej je njegov dar. Naše delo je zgolj odgovor. Dar lahko zakopljemo iz strahu pred gospodarjem ali iz prepričanja, da je premajhen. V obeh primerih bolj verjamemo svoji presoji kakor njegovemu zaupanju.

O dirigentu siru Michaelu Costi pripovedujejo, da je med vajo mogočno zadonel zbor ob spremljavi orkestra. Glasbenik s pikolom, majhno preč