Potem se spomnim, da smo enkratni in čudoviti v Božjih očeh pa tudi tako zelo ranljivi. Ko govorimo o kateri koli krajevni Cerkvi, govorimo o »bojujoči se Cerkvi« na tem svetu: smo hčere in sinovi svojega naroda in svojih korenin. 

Tako, kot je razdeljen narod, se razdeljenost velikokrat kaže tudi v naši Cerkvi. 

Pastoralni delavci mislimo, da se med seboj dovolj poznamo, da nosimo v sebi predsodke in sodbe; kritičnost slovenske krvi se kaže tudi v kritični drži do odgovornih v župnijah, škofijah in preko narodnih meja; veliko imamo idej za izboljšanje, toda pogosto čakamo, da bo drugi naredil prvi korak. 

»Iskanje krivca« je skušnjava, ki ji zapade marsikateri kristjan. To je en del zgodbe. Drugi del zgodbe pa je, da je med nami veliko, zelo veliko pokončnih posvečenih, zvestih kristjanov laikov, ki so slišali vabilo svetega očeta Frančiška in stopili pogumno in skupaj na pot prenove. 

Sinodalno gibanje je vabilo, ki mu velja slediti.

Zavedamo se, da se vsaka resnična prenova zgodi najprej in predvsem v posameznikovem srcu, ki kot tiha luč vabi in sveti na skupno pot. Najprej prijateljem, pa znancem, sosedom in naključnim sopotnikom. Sinodalno gibanje, ki ga bolj ali manj od blizu doživljamo, je vabilo, ki mu velja slediti. 

Pa ne toliko s kritičnim očesom in s skepso v srcu, temveč bolj s tveganjem in navdušenjem osebnega spreobrnjenja ter z manj čakanja, da se bo najprej spreobrnil moj brat. 

Koliko dobrih tiskanih spodbud že imamo: Sklepni dokument sinode, dokument Pridite in poglejte, Slovenski katehetski načrt, verski tisk naših založb … spodbud ogromno in še nastajajo: za posameznika in občestva. 

Tukaj smo v Cerkvi na Slovenskem: ne tako daleč od drugih, a vendar tako specifično posebej poklicani, da med seboj gradimo enost, za katero je prišel Jezus Kristus (Jn 17,20).

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (17/2022).