»Kjer se pojavi svetloba, tema ne more več obstajati«

Brez svetlobe ne zmoremo. Ne le v vsakdanjem, ampak tudi v duhovnem življenju je nepogrešljiva. Zato ni naključje, da se Bog po njej razodeva že na prvih straneh Stare zaveze. Brez nje tudi ni cerkvenih praznikov, liturgije, večine zakramentov. Začnimo s svečami Čeprav sveče danes niso več edina svetloba pri bogoslužju, še vedno ostajajo v njegovem središču. Srečujemo jih pri krstih in pogrebih. Gorijo na oltarni mizi in pred kipi svetnikov. V adventu jih prižigamo drugo za drugo, vse dokler do božiča ne zasvetijo vse. Narejene naj bi bile iz čebeljega voska, na svečnico so deležne blago-slova. O tem, kdaj so pri bogoslužju začeli uporabljati sveče, točnih podatkov iz prvih časov krščanstva ni, navaja catholic.com. A ker se je bogoslužje sprva »nedvomno obhajalo zvečer (prim. 1 Kor 11,21) in so se verniki pogosto zbirali na skrivnem (v katakombah) ali v zgodnjih jutranjih urah«, je zelo verjetno, da so takrat že zaradi boljše vidljivosti uporabljali sveče. Mnogo raznovrstnih sveč in svetil Ni pa jasno, kako daleč – ali v 2. ali 3. stoletje – sega prižiganje sveč med mašo iz liturgičnih razlogov, torej tudi če je bila maša podnevi in je bilo dovolj svetlo. V začetku so namreč nekateri zgodnji cerkveni očetje zavračali prakso prižiganja sveč v liturgične namene, češ da je to poganska navada. Sveti Hieronim je zato v razpravi o svečah posebej poudaril, da sveč, ki jih prižigajo med branjem evangelija, ne prižigajo zato, da bi z njimi pregnali temo, ampak v znak veselja. Omenil je (ne brez pridržkov) tudi sveče, ki jih prižigajo mučencem. Nedvomno so sveče in svetilke uporabljali tudi pri praznovanju velikonočne vigilije, ki naj bi segala skoraj v apostolske čase. »Vse od Evzebija, svetega Pavlina iz Nole in drugih zanesljivih virov imamo mnogo dokazov, da so kristjani v 4. stoletju in verjetno še prej na velikonočni večer in nekatere druge slovesne praznike uporabljali mnogo raznovrstnih sveč in svetil.« Velikonočna sveča predstavlja Kristusa »Svetloba in njena simbolna govorica je en od elementov, ki nagovarjajo človekov um in srce ter v različnih trenutkih med bogoslužjem obhajanja evharistije in drugih zakramentov brez besed govorijo o Kristusu,« je za decembrsko številko revije Božje okolje, ki prinaša temo o svetlobi, zapisala Cecilija Oblonšek, asistentka na Katedri za liturgiko in liturgično glasbo na Teološki fakulteti. Sveča je tudi »čudovit simbol žrtvovanja, saj použiva sama sebe in počasi umira, da lahko razsvetljuje in greje druge«. Sveča vseh sveč pa je velikonočna sveča, saj »predstavlja Kristusa, Luč sveta, ki je s svojo daritvijo na križu vse pritegnil k sebi«. Zdi se, da bo tema prevladala Ko se proti koncu leta dan tako skrajša, da se zdi, kot da bo nad svetlobo prevladala tema, kristjani z adventnim časom začnemo novo liturgično leto. Pričakovanje vzhajajočega Odrešenika se odslikava tudi v cerkvenem bogoslužju. »V dneh, ko Cerkev obhaja osemdnevno pripravo na božič (v ljudski pobožnosti božično devetdnevnico), prav na dan zimskega solsticija, torej na dan, ko je noč najdaljša in dan najkrajši, v O-antifoni prepevamo: O Vzhajajoči, svit večne luči in sonce pravice: pridi in razsvetli vse, ki sedijo v temi in smrtni senci. Ni naključje, da ta antifona privzema simboliko sonca prav na ta dan in da na dan, ko je sonce najšibkejše, govori o Vzhajajočem,« poudarja Oblonškova. Trenutek vzhoda je (simbolično) prisoten tudi v zornicah – »svetih mašah, ki jih ves adventni čas obhajamo tik pred svitom, ponekod s prižganimi svečami, ki razsvetljujejo cerkev, dokler je ne razsvetli prvi jutranji žarek.« Barvna okna in preganjanja A sveče niso edino, kar v cerkveni prostor prinaša svetlobo. Danes jih dopolnjujejo tudi električne luči, svetloba pa v cerkveni prostor sije tudi skozi navadna okna in skozi barvna okna oz. vitraje. Vitraji, sestavljeni iz več obarvanih steklenih delov, povezanih s kovinskimi pregradami, naj bi s svojo svetlobo vernike spominjali na Božjo navzočnost. Vrhunec so dosegli v srednjem veku, ko so s svetopisemskimi podobami, ki so jih upodabljali na njih – podobno kot freske, postali katehetski pripomoček za nepismene. Manj znana pa je njihova vloga tudi v času preganjanj prvih kristjanov in v času različnih verskih konfliktov v Evropi, ko so na njih upodabljali vnaprej dogovorjene simbole, ki so preganjanim kristjanom dajali upanje, beremo na blog.stainedglassinc.com. Tako so npr. irski katoličani, ki so bili v 17. in 18. stoletju podvrženi strogim kazenskim zakonom in so zato evharistijo morali obhajati v odročnih krajih in na skrivaj, na vitrajih pogosto upodabljali jelena, ki je simboliziral Kristusa in duhovno zatočišče. Simbolna svetloba vitrajev je bila v tistem obdobju še močnejša kot njihova zgolj fizična osvetlitev cerkve. Že ob stvarjenju sveta Da je svetloba pravzaprav najosnovnejši simbol Boga, ki se pojavi že v samem začetku, ob stvarjenju sveta, je za revijo Božje okolje povedal biblicist Marko Rijavec. »Ker je tema za človeka nekaj izrazito negativnega – v temi se namreč človek ne znajde, ker ne vidi, ker je zlahka zaveden in se mu hitro kaj slabega zgodi –, je logično, da svetlobo oz. luč dojema kot njeno nasprotje, se pravi kot nekaj jasnega, stabilnega, če gledamo nekoliko bolj moralni vidik, tudi nekaj dobrega, pozitivnega.« Zato se Bog že v Stari zavezi Mojzesu predstavi kot goreči grm, kot ogenj in z njim povezanimi pojavi, s strelo, recimo, kot ognjeni steber, ki vodi Izraelce skozi puščavo, pravi Rijavec. »Pri Jozuetu se predstavi kot dan, ki ne zaide, dokler ne premagajo svojih nasprotnikov. Sicer pa svetopisemski pisatelji res na veliko uporabljajo simbole, ki namigujejo na prihod jutra; predvsem v Novi zavezi je tako.« Svetloba razkrinka pravo resnico Sveto pismo velikokrat primerja Božjo besedo oz. njegovo postavo z lučjo. »S tem želi povedati, da je Božja zapoved nekaj, kar človeku daje prav tisto, kar mu na fizičen način daje svetloba.« Poleg dajanja prave smeri pa svetloba po svoji naravi tudi ubija temo, poudarja Rijavec. »Kjer se pojavi svetloba, tema ne more več obstajati. Tako je torej svetloba nekaj, kar uničuje zlo in je zato nekaj, kar je človeku ne samo potrebno, temveč tudi prijetno. Svetloba daje dober občutek. Svetloba razkrinka pravo resnico stvari in ljudi.«

»Kjer se pojavi svetloba, tema ne more več obstajati«

»Kjer se pojavi svetloba, tema ne more več obstajati«

Začnimo s svečami

Mnogo raznovrstnih
sveč in sv...

Drama v deželi tulipanov

Manj lučk in več svetlobe

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.

»Kjer se pojavi svetloba, tema ne more več obstajati«

»Kjer se pojavi svetloba, tema ne more več obstajati«

Začnimo s svečami

Mnogo raznovrstnih sveč in sv...

Drama v deželi tulipanov

Manj lučk in več svetlobe

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.

Mnogo raznovrstnih
sveč in sv...