Nekoč mi je učenka sredi pogovora mimogrede navrgla, da je rojena v enem od evropskih glavnih mest. Zdelo se mi je zanimivo, a nisem vrtal naprej. V naslednjem pogovoru je spomnila na ta podatek in pojasnila, da je tako zato, ker je bila od tam posvojena. Ne le, da se je bila o tem pripravljena pogovarjati. O tem se je z nekom morala pogovarjati, saj jo je to dejstvo močno zaznamovalo. Pogosto se je spraševala, zakaj jo je njena biološka mama oddala v posvojitev, če pa jo je imela tako rada, da ji je podarila življenje. In zakaj jo je njena krušna mama sprejela v posvojitev, če pa se ji zdi, da ji gre v najstniških letih tolikokrat na živce.

Čeprav je imela zaradi tega, ker se ji je biološka mama odrekla, zelo slabo samopodobo, ji tega ni zamerila. Pogosto je razmišljala o njej ter se spraševala, ali jo bo lahko kdaj spoznala in ali ima morda kakšnega brata, sestro. Ko jo je nekdo zaradi podobnega videza nekega dekleta vprašal, ali ima sestro, je vzkliknila: »Ko bi jo le imela!«

Zgodbe...