Prikazuje nam Jezusa, ki izpolnjuje svoje poslanstvo hodeč po sredi med pravičnostjo in krotkostjo, medtem ko ga pismouki in farizeji skušajo potegniti v eno ali drugo stran, da bi ga lahko obtožili: če da prednost pravičnosti, potem mora odobravati kazen, ki jo za prešuštvo predvideva postava, in zanikati svojo krotkost; če da prednost krotkosti, se odreče pravičnosti in zanika postavo, na kar v resnici računajo nasprotniki, da ga bodo lahko obsodili. Tisti, ki se mu tu v resnici sodi, torej niti ni žena, obtožena prešuštva, temveč sam Jezus.

Postava kot kazen za prešuštvo narekuje usmrtitev s kamenjanjem. Kazen izvede skupnost: s tem, ko vsi vržejo kamen, pravzaprav nihče ni prisiljen, da prevzame osebno odgovornost za usmrtitev. Množica ob meni, ki mečem kamen, me potrjuje v tem, da delam prav, ko obsojam tako povzročeno hudo kot tistega, ki ga je povzročil. Ker lahko zlo prepoznam in obsodim v drugem, se mi ni treba soočiti z zlom v mojem srcu, zato je te vrste ravnanje vedno zelo ...