Zapri
Iskanje

Ko poraz postane zmaga

Za vas piše:
Marko Rijavec
Objava: 19. 09. 2021 / 00:30
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 15.09.2021 / 13:04
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Ko poraz postane zmaga

Ko poraz postane zmaga
Biti v čem prvi in najboljši še ne pomeni, da te bo kdo zaradi tega imel rad. FOTO: Pexels.
Razlaga nedeljskega evangelija.

Šli so od tam in prepotovali Galilejo, vendar ni želel, da bi kdo to izvedel. Učil je namreč svoje učence in jim govoril: »Sin človekov bo izročen v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal.« Oni niso razumeli te besede, vendar so se ga bali vprašati.

Prišli so v Kafarnáum. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: »O čem ste se menili med potjo?« Oni pa so molčali, kajti med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji. Tedaj je sédel, poklical dvanajstere in jim rekel: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« 

In vzel je otroka, ga postavil mednje, ga objel in jim rekel: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.« (Mr 9,30–37)

Očitno nikdar ni bilo nič drugače …

Tudi apostoli so se ujeli v past varajoče miselnosti sveta, ki časti zmagovalce, prvake. »Med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji« (Mr 9,34). Od kod ta naša sedaj še toliko bolj poveličana potreba, da bi bili prvi, največji, najboljši v čemerkoli že? Da bi bili v svoji okolici vsaj opaženi, če že ne oboževani?

Prvaki so sami

Mislim si, da je za tem silnim siljenjem v ospredje, vsemi mogočimi tekmovanji, šovi s talenti in doseganjem rekordov pravzaprav velik strah pred samoto. Kdor hoče biti prvi, večji od drugih, v nečem zmagati, to verjetno počne zato, ker se ima tak, kakršen je, za nekoga brez vrednosti.

Svet pa ponuja napačen odgovor na to našo veliko potrebo po ljubljenosti. Biti v čem prvi in najboljši še ne pomeni, da te bo kdo zaradi tega imel rad. 

Kvečjemu nasprotno, saj vemo, da je cena za zmago velikokrat tudi veliko sovražnikov, saj si nad vsemi le, če si tam edini – in potemtakem tudi sam. Samota pa ne prinaša občutka, da te ima kdo rad.

Služenje daje vrednost

Jezusov odgovor na to potrebo njegovega učenca je čisto nasproten, namesto ideala »biti največji« Jezus predlaga služenje, recimo temu nekakšno postavljanje v ozadje: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik« (Mr 9,35). 

Seveda ne zato, da bi s tem zanemarili sebe, ampak da bi posledično v središče našega razmišljanja in delovanja stopil drugi, pred strah, da bomo oškodovani, če ne bomo poskrbeli zase. Samo za to gre. 

Torej niti za pozabljanje nase niti za razvajanje drugega, ne gre za suženjstvo, gre za služenje, za upoštevanje dejstva, da bližnji v našem življenju obstaja. To pa se zdi tveganje samo, če si mislimo, da je prisotnost drugega človeka v našem življenju nujno tudi naša nesreča, oškodovanost. Če to za nas ni – blagoslov.

Ta strah je mogoče premagati, pravi Jezus, če poskusimo razumeti in sprejemati drugega človeka kot otroka (Mr 9,36) – kot nekoga, ki nam je v življenju podarjen tak, kot je, in sicer vedno šibkejši od nas. Ker je res tak. 

Čeprav je fizično močnejši, agresivnejši, čeprav je nekdo, ki bi nas rad premagal z vsem napornim v sebi, je to, kot smo rekli v začetku, vedno nekdo, ki tako kot mi z vsem skupaj samo kriči po pozornosti, po ljubljenosti. Potrebuje nas.

In ko to razumemo, potem se stvari zasukajo v neslutene smeri. 

Saj za nekoga postaneš resnično vreden šele tedaj, kadar je tebi nekdo vrednejši od samega sebe. Ko ti je kot otrok. In ko si nekomu tako zelo pomemben, potem se zavedaš, kako nekaj velikega si, kako nekaj dragocenega. In prideš do tega, kar si si želel, ko si hotel biti prvi. In si zmagal – tako da si izgubil.


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (38/2021). 

Nalaganje
Nazaj na vrh