Ko poroka ni začetek, ampak potrditev skupne poti

Jubilejno sveto leto je v Pastoralni zvezi župnij Slovenij Gradec pustilo opazne in otipljive sledi. Tamkajšnji duhovniki in sodelavci so ga razumeli kot priložnost, da ljudem na novo približajo bistvo vere predvsem prek zakramentov. Rezultati so presegli pričakovanja: več spovedi, več pogovorov, nova sodelovanja v župniji in – morda najbolj presenetljivo – poroke parov, ki so skupaj živeli že vrsto let, a brez zakramenta svetega zakona. Moč zakramentov in romanj Vse skupaj se je, kot nam je povedal župnik Simon Potnik, začelo že pred samim svetim letom. »Razmišljali, sanjali smo, kako ljudem, tudi tistim, ki so se od Cerkve oddaljili, približati Jezusa. Zelo močen, otipljiv dokaz Božje ljubezni so zakramenti, zato smo se osredotočili na to, kako bi jih ljudem približali.« Najprej so se posvetili zakramentu sprave. Uvedli so t. i. »svetoletne torke«, ko so vabili k sveti spovedi. Odziv je bil izjemen. Ob torkih je bila cerkev polna skoraj tako kot ob nedeljah. Posebno vlogo je imel tudi svetoletni pridigar, duhovnik, ki so ga povabili posebej za to priložnost. Število spovedi se je v primerjavi s prejšnjimi leti povečalo kar štirikrat. Med njimi je bilo tudi nekaj takih ljudi, ki so prag spovednice prestopili po zelo dolgem času, večinoma pa se je okrepila kultura redne, mesečne spovedi, ki so jo v pastoralni zvezi že dlje časa želeli spodbujati. Pomemben korak, ki so ga naredili že v letu molitvene priprave na jubilejno leto, je bil tudi, da so kot župnija dali možnost posvetiti se Brezmadežnemu Marijinemu srcu, v jubilejnem letu pa posvetitev Srcu Jezusovemu. »Posvetilo se je okoli 300 ljudi, kar zopet pomeni 300 spovedi. Niso vsi ti ljudje iz območja naših župnij, pa vendar je bil lep odziv,« je vesel Simon Potnik. Majhna gesta, velik učinek Posebna svetoletna pobuda pa je bila namenjena parom, ki živijo skupaj, a ne živijo zakramenta svetega zakona – t. i. »dolgoletnim koruznikom« in parom, ki so poročeni zgolj civilno. »Videli smo dobre ljudi, ki so malo ranjeni, ki krvavijo. To so ljudje, ki živijo zakon, ne živijo pa zakramenta svetega zakona in so zato prikrajšani,« je dejal Potnik. Zanje so pripravili konkretno povabilo: kupon za poroko v svetem letu za neporočene pare. Odziv na pobudo ni bil množičen, a je bil zato toliko bolj navdihujoč. Farani so razdelili nekaj več kot sto kuponov, kakšen par jih je dobil tudi z več strani. Za svetoletno poroko se je odločilo okoli pet parov, je povedal Simon Potnik in poudaril, da teh porok brez akcije ne bi bilo. Zanjo so se večinoma odločili pari, ki so skupaj živeli tudi že več deset let. Zadnja svetoletna poroka je bila na tretjo adventno nedeljo. V pastoralni zvezi so spodbujali, da je poroka v svetem letu lahko tudi drugačna. Da je lahko tudi manj razsipna, pa je vseeno svečana. Ponudili so tudi možnost nedeljskih porok ter brezplačni najem prostora za pogostitev. Poroke kot župnijski praznik Potnik je povedal še, da so nedeljske poroke postale pravi župnijski dogodki. Po maši je sledila pogostitev za vse farane, praznovanje pa je povezalo skupnost. Marsikatera starejša župljanka je povedala, da že desetletja ni bila na poroki. Odzivi so bili izjemno pozitivni. »Pri teh porokah je odpadel balast filmskih romantičnih porok in je bilo res zelo lepo. Bilo je tudi več pogovorov, spletla so se nova prijateljstva, nekateri so postali novi župnijski sodelavci, nekateri so se po več kot desetih letih vrnili v cerkev, eden od ženinov se je pridružil bratovščini Eksodus90, nekateri pari še pred nekaj leti niso hodili v cerkev, niti molili, zdaj pa so pred poroko molili devetdnevnico … zgodili so se veliki premiki,« je naštel Potnik. O razlogih, zakaj se ne poročijo Razlogi, zakaj pari odlašajo s poroko, so po Potnikovih besedah zelo različni: neodločenost, bolezen, smrt v družini ipd. Pogosto pa se zgodi, da »čas preprosto zbeži«. Kar je bilo sprva mišljeno kot začasno stanje, postane način življenja. Prav zato je bila svetoletna pobuda odločilna – več parov je odkrito povedalo, da se brez nje nikoli ne bi odločili za poroko. Ena od nevest je po poroki z navdušenjem dejala, da je pri petdesetih letih doživela nekaj povsem novega in lepega. Takšne zgodbe potrjujejo, da zakrament ni le formalnost, ampak lahko globoko zaznamuje življenje. Poročna obljuba po 28 letih skupnega življenja Med pari, ki so se opogumili in odgovorili na vabilo, sta bila Saša in Boštjan Breznik, ki poudarjata, da je bila zanju poročna obljuba po 28 letih skupnega življenja »resnično dar milosti«. »V vseh letih skupnega življenja sva idejo o poroki nekako potisnila na stran. Sva pa v zadnjih letih po malem le razmišljala o tem, da bi bilo lepo, če bi bila poročena,« je povedala Saša. Ko jima je duhovnik Simon Potnik izročil kupon, o odločitvi nista niti pomišljala. Na dan poroke, 21. septembra, jima je Bog naklonil prelep dan. Odločila sta se za nedeljsko poroko, kar zanju ni naključje, »kajti nedelja je dan novega začetka, občestvo pa simbol neizmerne ljubezni in povezanosti z Bogom«. »Najina poroka ni bila začetek najine poti, ampak njena potrditev. Po tolikih letih preizkušenj, veselja in zorenja je za naju kot vernika potrditev ljubezni pred Bogom imela še posebej velik pomen. Na tem mestu še enkrat velika zahvala Simonu Potniku, ki nama je pomagal razumeti, da je poroka v svetem letu posebna, milost, dar, ki presega vsakdan. Kot vernika sva čutila, da najin odnos že dolgo stoji na vrednotah, ki jih uči Cerkev, zvestobi, spoštovanju, potrpežljivosti in zaupanju.« In kako mladoporočenca, sicer starša 18-letne Ane in 24-letne Zale, čutita spremembo po poroki? »Odkar sva poročena, čutiva, da nisva sama, da je v najinem središču Bog, ki naju povezuje in spremlja. To je posebna milost. Biti cerkveno poročen za naju pomeni graditi odnos na zaupanju in v molitvi,« pravita in dodajata, da ju tudi osrečuje misel, da sta njuni hčerki zdaj »zakonska otroka«. Zaroka na poti iz Medžugorja »Vsakodnevno življenje … zajtrk, odpeljati otroke v šolo, vsak v svojo službo, kosilo, dejavnosti otrok, večerja in potem nabrati energijo za naslednji dan. Življenje smo seveda začinili še s kakšnim potovanjem na dopust, druženjem s prijatelji in seveda ob nedeljah z obiskom svete maše. Načeloma vse lepo in prav, ampak v tej rutini je nekaj manjkalo,« pa pravita Robi Lenart in Jasnima Lenart Detela. Sama se nista zavedala kaj, niti nista iskala odgovora, dokler jima prijatelji iz Eksodusa niso prinesli vabila na tečaj za zakonce. Sprva sta idejo vzela malo za šalo: »Sicer je bila čudovita, ampak ali imava pogum za ta korak? Sva prepoznala ponudbo kot darilo Boga?« Z malo vzpodbude prijateljev ob nedeljskih svetih mašah pa sta spoznala, da jima je Bog ponudil blagoslov. »Sprva sva to čutila nekje globoko v sebi, česar se niti nisva zavedala. Nama je pa misel na samo poroko dajala zelo lep občutek, kljub temu da imava že 18 let skupnega življenja in dva otroka, oba najstnika.« Jasmina in Robi pravita, da se je v maju na romanju v Medžugorje zgodila še ena Božja pomoč. »Dežela blagoslova in spokojnosti ter miru, kjer se lahko v umiku vsakdanjemu vrvežu približaš Bogu in občutiš Jezusovo ljubezen ter dobroto matere Marije. In na poti domov s(m)o bili priča najini zaroki na avtobusu, med prijatelji, ki smo skupaj preživeli blagoslovljene dni Medžugorju.« Pogum in motivacijo za dokončni »da« jima je dalo tudi sveto leto. Zaupala sta se Božji volji in ob podpori prijateljev, ki ju spremljajo zadnja leta, sta se na tretjo adventno nedeljo poročila pri sveti maši v cerkvi sv. Elizabete v Slovenj Gradcu. »Obred je vodil župnik Damjan Mlinarič, ki je Robijevo sidro pri bratovščini Eksodus in je bil prisoten tudi na avtobusu ob najini zaroki. Damjan je na romanju na Krku pomagal pri izbiri datuma za najino poroko, sodeloval pa je tudi pri Robijevi fantovščini,« je povedala Jasmina. Nekaj tednov po poroki pravita, da je občutek čudovit: »Jezus naju je napolnil z ljubeznijo. Napolnil je najino luč življenja. Zavedava se, da je ljubezen treba negovati, da bo ta luč v nama gorela in zaupava Bogu, da večno.« Korak naprej V Pastoralni zvezi župnij Slovenj Gradec po besedah župnika Simona Potnika upajo, da bodo z akcijo spodbujanja k sklenitvi zakona in nedeljskimi porokami nadaljevali tudi potem, ko so v Vatikanu zapečatili svetoletna vrata. Jubilejno leto je pokazalo, da tudi majhne, premišljene pobude lahko rodijo velike sadove – če so prežete z zaupanjem, potrpežljivostjo in pogumom za nove korake.

Ko poroka ni začetek, ampak potrditev skupne poti

Ko poroka ni začetek, ampak potrditev skupne poti

Moč zakramentov in romanj

Kdo je torej Bog?

91 na minuto

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.