Ko se podobe zamrznejo v srebru

Danes si težko predstavljamo svet brez fotografije. Obdaja nas na vsakem koraku – ujeta v družinskih albumih, shranjena v telefonih, razpršena po družbenih omrežjih in zaslonih, ki jih pogledamo neštetokrat na dan. Nastane v hipu: en sam dotik zaslona je dovolj, da ustvarimo na desetine podob. A pot do te samo-umevne vsakdanjosti je bila dolga in zahtevna. Nekoč je bila iz-delava fotografije počasna, zapletena in skoraj skrivno-stna umetnost, ki so jo obvladali le redki mojstri. Letos se spominjamo 200. obletnice nastanka najstarejše ohranjene fotografije na svetu. Gre za fotografijo francoskega izumitelja Josepha Nicéphora Niépcea z naslovom Pogled z okna na posestvo Le Gras, nastalo leta 1826 oziroma 1827. V desetletjih, ki so sledila, se je pojavila vrsta novih izumov in izboljšav fotografskih tehnik, ki so pripomogle h kakovostnejšim in uporabnejšim posnetkom ter povzročile pravo tehnično in kulturno revolucijo. In ta je spremenila svet. Tudi začetki fotografije na Slovenskem so bili zelo zanimivi in pomembni celo v svetovnem merilu. V naslednjih petih nadaljevanjih se bomo sprehodili skozi nekaj poglavij zgodnje zgodovine fotografije na Slovenskem, do sedemdesetih let 19. stoletja. Izum dagerotipije Leta 1839 je francoski izumitelj Louis Daguerre javnosti predstavil nov postopek izdelovanja fotografij, ki je po njem dobil ime dagerotipija. To je bila prva komercialno uspešna fotografska tehnika in je v nekaj mesecih osvojila svet. V Evropi je prevladovala približno petnajst let, nato jo je nadomestila tehnika mokrega kolodija. Izdelava dagerotipije je zahtevala veliko znanja, spretnosti in časa, rezultat pa je bil posnetek na srebrni ali pozneje posrebreni kovinski plošči, ki je prikazoval dobre nianse in natančno strukturirano sliko. Glavne pomanjkljivosti so bile predvsem v tem, da je bil posnetek unikat, ki ga ni bilo mogoče reproducirati, da je bila podoba zrcalno obrnjena, da je bil postopek razmeroma zapleten, da izdelki niso bili poceni in da so mojstri uporabljali zelo strupene snovi. Kmalu po izumu so se po večjih evropskih mestih začeli pojavljati prvi posamezniki, ki so ponujali novo storitev izdelovanja dagerotipij. Lahko si predstavljamo, kako občudujoče so ljudje gledali na to novo odkritje in na mojstre, ki so znali zamrzniti trenutek časa na kovinsko ploščico. Dagerotipija na Slovenskem Novica o revolucionarnem odkritju dagerotipije je na Slovenskem odmevala že leta 1839, ko so o njej poročali domači časopisi. Le leto pozneje je prvi znani mojster tega zahtevnega postopka postal Janez Puhar – pionir, ki si zasluži posebno po-glavje, zato se k njemu vrnemo prihodnjič. Ob Puharju lahko v časopisnih oglasih izsledimo še nekaj več kot deset dagerotipistov, ki so pri nas ponujali svoje storitve. Večinoma so bili tuji, potujoči fotografi in so za kratek čas – nekaj tednov ali mesecev – svoje začasne ateljeje postavljali predvsem v Ljubljani. Prvi je prek oglasov ponujal svoja dela Dunajčan Johann Bosch, ki se je julija 1842 na poti z Dunaja v Trst ustavil v Ljubljani. V oglasu, objavljenem v ljubljanskem časniku Carniolia, je zapisal, da je nastanjen na Poštni ulici v Ljubljani, kjer razstavlja svoja dela (krajine, portrete, stavbe …) in ponuja izdelavo portretov. Med popotnimi fotografi, ki so se v naslednjih letih ustavili v Ljubljani, je bil najpomembnejši bavarski slikar in fotograf Lorenz Krach. Pri nas je leta 1850 ostal pol leta. Poleti je obiskal tudi Bled, kjer se je srečal z Janezom Puharjem in sta drug drugemu predstavila svoje delo. Tik preden se je Krach vrnil v München, je 14. septembra 1850 naredil dve dagerotipiji – skupinska portreta ljubljanskih uršulink –, ki sta se ohranili in danes veljata za najstarejši fotografiji v Ljubljani ter najstarejši datirani portretni fotografiji, narejeni v Sloveniji. Med redkimi slovenskimi mojstri, ki so obvladali dagerotipijo, omenimo še Primoža Škofa iz Zaklanca pri Horjulu. Na Dunaju je končal slikarsko akademijo, nato pa se je od leta 1843 dalje na Moravskem in pozneje v Linzu ukvarjal tudi z dagerotipijo. Ohranjene dagerotipije Dagerotipije so zelo občutljive na vlago in svetlobo, zato je njihov zapis skozi čas velikokrat izgubil kakovost, nekatere podobe pa so ob slabi hrambi celo povsem izginile. Večina dagerotipij je bila čez čas žal uničena ali zavržena, saj se ljudje dolgo niso zavedali njihove vrednosti, še posebej, če so bile poškodovane. Zato je danes zbirka ohranjenih dagerotipij v slovenskih muzejih, knjižnicah in arhivih presenetljivo skromna. Za zdaj je evidentiranih vsega 28 primerkov, nekaj jih je tudi v zasebnih zbirkah, vsakih nekaj let pa se k sreči odkrije ali odkupi še kakšna nova. Dodatna težava je tudi v tem, da imamo o večini ohranjenih dagerotipij malo podatkov: le pri polovici vemo, kdo je upodobljen na portretu, le štiri so datirane, pri samo šestih pa je znan avtor. V Sloveniji hrani največ primerkov Pokrajinski muzej Koper, in sicer devet. Gre predvsem za portrete oseb in rodbin iz Kopra, pri katerih pa avtorji in datacije niso znani. Poleg portretov ljubljanskih uršulink, pri katerih imamo vse relevantne podatke, izpostavimo še imeniten portret Alojza Eberla iz leta 1850, po vsej verjetnosti narejen na Dunaju. Družina Eberl se je po letu 1871 preselila v Mursko Soboto, portret pa danes hrani Pomurski muzej Murska Sobota. Druge tehnike Dagerotipija ni bila edina fotografska tehnika svojega časa, saj so obstajali tudi drugi postopki: kalotipija, panotipija, ferotipija, ambrotipija itd. Starejših fotografij, narejenih s temi postopki, pa je v Sloveniji ohranjenih še manj kot dagerotipij. Kalotipija je bila postopek, ki ga je leta 1841 predstavil Anglež William Henry Fox Talbot. Šlo je za posnetek na papirju, ki je bil manj kontrasten in mehkejših oblik, zato so ga pogosto dopolnjevali z risbo in barvanjem, zaradi česar ga je včasih težko ločiti od risbe. V Mestnem muzeju Ljubljana hranijo lep primer – portret sedečega moškega iz leta 1850, izdelan na Dunaju. Še pomembnejša je kalotipija Glavnega trga v Mariboru, o kateri bomo več povedali prihodnjič. Ferotipije so bile narejene na železni ploščici in jih ni bilo mogoče reproducirati. Bile so cenejše od dagerotipij, vendar manj obstojne. Ambrotipije pa so bile, poenostavljeno povedano, negativi na steklu, ki ob črni podlagi postanejo pozitivne podobe; tudi teh je pri nas ohranjenih zelo malo. Blaž Otrin

Dostop do članka (47174)

Ko se podobe zamrznejo v srebru

Ko se podobe zamrznejo v srebru

RADENCI – Na farni praznik maševal škof Kozinc

SV. TROJICA V SLOVENSKIH GORICAH – Blagoslov obnovljenega Šilakovega križa v Oseku

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.