Kanaanska žena prihaja pred Jezusa popolnoma praznih rok. Ne pripada izvoljenemu ljudstvu, ne more se sklicevati na postavo, na Abrahama ali na Božje obljube. Pred seboj ima samo trpljenje svoje hčere in srce matere. To jo pripelje pred Jezusa. Ostal ji je samo klic: »Usmili se me, Gospod.« Jezus pa odgovarja z molkom. Nato z zavrnitvijo. Nazadnje pa še z besedami, ki zvenijo skoraj žaljivo. Toda prav v tem je skrivnost tega srečanja. Jezus ji ne zapira poti, ampak razodeva, kako se človek približa Bogu. Ne z zahtevami in pravicami, ampak z zaupanjem in usmiljenjem.

Žena ne brani svojega dostojanstva. Sprejme celo Jezusovo podobo o psičkih. Vendar jo spremeni. Iz metafore zavrnitve ustvari priliko o usmiljenju. »Da, Gospod,« odgovori, »a tudi psički jedo od drobtin, ki padajo z gospodarjeve mize.« Kakšna vera! Ne vera, ki bi Boga silila, ampak vera, ki v njegovih besedah odkrije še globlji pomen, kot se zdi na prvi pogled. Prav zato Jezus občuduje njeno vero. Ni velika zato, ker bi poz...