Z Zalo sva se srečali na kavi, na katero je prihitela z infekcijske klinike, kjer je bila na praksi – je namreč študentka medicine. Poleg tega je tudi pesnica – takšna, kot pesnice so: nežna, občutljiva, pogumna, razmišljujoča.

Kdaj si začela pisati? Se spomniš svojih prvih pesmic?

Spomnim se ene, ki sem jo napisala v 4. razredu, ker je bilo to za domačo nalogo. Moji mami je bila pesem zelo všeč in zdi se mi, da je bila v osnovni šoli to ena velika in čarobna stvar. Napisal si tisto pesmico in potem si bil nanjo ponosen še vse leto. Moje pisanje se je malo bolj resno nadaljevalo v srednji šoli, na Škofijski klasični gimnaziji, kjer so profesorji zelo spodbujali pisanje. Pri predmetu Projektna naloga sem se odločila, da izdam svojo prvo pesniško zbirko.

Sicer pa se ni začelo samo od sebe, bilo je precej načrtno: usesti sem se morala za mizo, razmišljati in pisati. Ne pišem ves čas – ne hodim po svetu tako, da bi bila ves čas na preži za lepimi besedami, ki bi me nagovorile. Moje pisanje...