Ko si človeka lastijo kot predmet

Obljubljali so jim dobro plačano delo in boljše življenje v Evropi, namesto tega pa so se znašli za ograjo nezakonite tovarne cigaret pri Lendavi. Brez telefonov, stika z domačimi in plačila, v razmerah, ki so bile daleč od spoštovanja človekovega dostojanstva. Primer odpira vprašanje, kako je mogoče, da se trgovina z ljudmi dogaja tudi v Sloveniji. »Največkrat se ljudje na splošno ne zavedamo, da se zlorabe in trgovina z ljudmi dogajajo tudi v Sloveniji, velikokrat na zelo prikrit način,« so za naš medij poudarili v Slovenski karitas. Podobno pravijo tudi v Društvu Ključ: »Izkoriščanje delavcev je v Sloveniji mnogo bolj prisotno, kot pa se to zdi splošni javnosti ali kot je zabeleženo v uradnih statistikah.« 12 ur dela, brez plačila in možnosti pobega Ko so uslužbenci Finančne uprave Republike Slovenije (FURS) 13. oktobra v Trimlinih pri Lendavi odkrili nezakonito tovarno cigaret, so v približno 2500 m² veliki hali nekdanjega kompleksa Nafte Lendava našli tudi 34 ljudi, ki so tam živeli in delali v nečloveških razmerah. Policija jih obravnava kot žrtve trgovine z ljudmi. Med njimi je bilo 33 Paragvajcev in en Bolgar. Delodajalci so jim obljubljali pošteno delo in mesečni zaslužek do 10.000 evrov, poroča FURS, a resničnost je bila drugačna. Po prihodu v Zagreb jih je neznanec s kombijem odpeljal proti Lendavi. V tovarni so jim odvzeli telefone, prepovedali zapuščati poslopje in jim prekinili stik z zunanjim svetom. Delali so po 12 ur na dan brez plačila, bivali pa v prenatrpanih prostorih brez dnevne svetlobe in ustreznega prezračevanja. Dva delavca sta si delila eno ležišče, hrane in sanitarij pa je bilo premalo. Zaradi izpostavljenosti tobaku in kemikalijam so se počutili omotične, dvojna ograja in videonadzor pa sta jim preprečevala pobeg. Policija preiskuje sum trgovine z ljudmi in davčne zatajitve v okviru mednarodne hudodelske združbe. Doslej je identificirala dva slovenska osumljenca, preiskava pa še poteka. Delavcem so zagotovili varnost in nastanitev. Izkoriščanje tudi slovenski pojav Da trgovina z ljudmi ni pojav, ki bi se dogajal zgolj v oddaljenih državah, opozarjajo tudi v Slovenski karitas. »Na tem področju dela Slovenska karitas že 20 let in vedno znova smo žalostno presenečeni nad vsem, česar so sposobne kriminalne združbe in tudi posamezniki, ki si lastijo človeka kot predmet in želijo z njim zaslužiti,« je pojasnil Danilo Jesenik Jelenc, sodelavec v programu OŽTL (Oskrba žrtev trgovine z ljudmi). Podobno opozarjajo v Društvu Ključ – centru za boj proti trgovini z ljudmi. Po njihovih opažanjih je izkoriščanje delavcev v Sloveniji precej bolj razširjeno, kot se zaveda javnost in kažejo uradne statistike. Delavci so izkoriščani »predvsem v gradbeništvu, kmetijstvu, avtoprevozništvu in turizmu,« je pojasnila Polona Kovač Javh iz društva. Pogosto gre za tuje delavce, ki se zaradi prihoda v Slovenijo zadolžijo za več tisoč evrov. Ker pogosto prebivajo v prostorih, ki jih zagotovi delodajalec, ne pozna-jo jezika in nimajo denarja, si ne upajo oditi in poiskati pomoči. Bojijo se, da bi ostali brez sredstev in strehe nad glavo. Nekateri delodajalci v tujcih ne vidijo človeka z dostojanstvom V društvu poudarjajo, da za takšnimi praksami stojijo ljudje, ki zaradi večjega dobička izkoriščajo najbolj ranljive. Kljub temu da se delavci zavedajo, da so izkoriščani, pogosto predolgo vztrajajo, saj so zadolženi, odvisni od delodajalcev, ne poznajo svojih pravic, njihove družine doma pa računajo na denar, ki jim ga pošiljajo. »Nekatera podjetja in delodajalci ravnajo izredno neetično in v tujcih ne vidijo človeka z dostojanstvom, ki je enako ustvarjen po Božji podobi kot oni sami,« opozarjajo pri Slovenski karitas. Ob tem žrtvam in vsem, ki zaznajo primere izkoriščanja, svetujejo: »Če se ne želite obrniti direktno na Policijo, se lahko obrnete tudi na Karitas.« Karitas žrtvam nudi varno zatočišče in podporo Ko žrtve zapustijo okolje izkoriščanja, njihova stiska še ni končana. Potrebujejo predvsem varnost, podporo in ljudi, ki jim lahko znova zaupajo. Na Karitas zagotavljajo krizno namestitev za moške, ženske in otroke na več skrivnih lokacijah, in sicer za največ 30 dni. »Izvajamo ga v sodelovanju z ministrstvom, policijo in drugimi organizacijami v Sloveniji in tujini,« pojasnjuje Jelenc. Program omogoča umik iz nevarnega okolja, zaščito in okrevanje. Žrtvam nudijo psihosocialno pomoč, prehrano in osnovno oskrbo ter jim pomagajo pri prevajanju, urejanju statusa in načrtovanju nadaljnjih korakov. Pomagajo jim tudi pri vrnitvi v izvorno državo, posebno podporo pa namenjajo otrokom. Zagotavljajo še stalno telefonsko dežurstvo. Delo je zahtevno tudi zaradi varnostnih okoliščin, saj so v ozadju izkoriščanja pogosto kriminalne združbe ali posamezniki s kriminalnim ozadjem. Zato je treba glede na oceno ogroženosti zagotoviti dodatno varnost tako za žrtve kot za strokovne delavce in prostovoljce. Človekovo dostojanstvo ni odvisno od tega, od kod prihaja Ob vse večjem številu tujih delavcev v Sloveniji se postavlja vprašanje odnosa družbe do njih. »Naše gospodarstvo in javne storitve kljub vsem ukrepom države ne bodo zmogli pokriti potreb po delavcih. Če ni gospodarstva, ni davkov in ni storitev, ki jih vsi pričakujemo od države. Po svojih močeh jih sprejmimo v naše župnije in skupnosti ter jim pomagajmo, da se bodo pri nas počutili sprejete,« poziva Jelenc. Po njegovih besedah ne smemo nasedati populističnim izjavam, ki za težave družbe krivijo migrante. Pomembno je, da skrbimo za varnost, vendar pri tem ne pozabimo na človeka. »Vsi si želimo miru, normalnih pogojev za življenje, sprejetosti in napredovanja naših otrok,« spomni. V Društvu Ključ posebej izpostavljajo element rasizma. »Ob doživljanju tujcev in tujk kot manj vrednih dostojnega dela, plačila in spoštljivega odnosa ne bomo uspeli priti do premika k spoštovanju dostojanstva vseh ljudi.« Svetnica, ki je izkusila grozote Cerkev ob tem izpostavlja tudi življenjsko zgodbo sv. Jožefine Bakhite, sudanske redovnice, ki je sama izkusila krutost trgovine z ljudmi. Po navedbah Vatican News se je leta 1869 rodila v Darfurju v Sudanu, pri približno devetih letih pa so jo ugrabili trgovci s sužnji. Večkrat so jo prodali in preprodali ter fizično in psihično zlorabljali. Zaradi travmatične izkušnje je pozabila celo svoje ime, ki so ji ga dali starši. Ugrabitelji so ji nadeli ime Bakhita, kar pomeni »srečna«. Njeno življenje se je začelo spreminjati, ko jo je kupil italijanski konzul Callisto Legnani in odpeljal v Italijo. Tam je spoznala sestre kanosijanke in krščanstvo. Leta 1890 je prejela zakramente, dobila ime Jožefina in vstopila v redovno skupnost kanosijank. »Če bi srečala tiste moške, ki so me ugrabili, ali celo tiste, ki so me mučili, bi pokleknila in jim poljubila roke, kajti če se ne bi zgodilo, danes ne bi bila kristjanka in redovnica,« je dejala. Umrla je leta 1947 v kraju Schio v Italiji zaradi pljučnice. Papež sv. Janez Pavel II. pa jo je 1. oktobra 2000 razglasil za svetnico. Danes je tudi simbol cerkvenega prizadevanja za odpravo trgovine z ljudmi.

Dostop do članka (47174)

Ko si človeka lastijo kot predmet

Ko si človeka lastijo kot predmet

12 ur dela, brez plačila in možnosti pobega

Bob Dylan pri papežu

Mir mora biti pravičen

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.