Začenja se julij. Narava žari v zrelih barvah. Sonce ne sije več samo z obljubo pomladi, temveč z močjo, ki zori. V tem letnem času se vse umirja. Dnevi so dolgi, a počasnejši. Človek, če se ustaviš, lahko slišiš glasove sveta in šepet srca. Poletje je čas, ko tišina ni več prazna, ampak polna.

Ko sem še lahko govorila s svojim glasom, tišine nisem poznala. Glas je bil moje orodje, del moje identitete. Z njim sem poučevala, svetovala, tolažila. Danes me spremlja tišina, ne kot sovražnik, ampak kot učiteljica. Naučila me je, da govorjenje ni edina oblika komunikacije. Pogled je pogosto jasnejši od razlage, dotik bolj zgovoren od stavka.

V dolgih poletnih dneh opazujem svetlobo. Kako pada skozi drevje, kako v jutranji rosi zasije, še preden se razgori vročina dneva. V tem je nekaj svetega. Kot bi me Bog, prav skozi tišino, nežno opominjal: »Tukaj sem. Ne pozabi.«

Tišina mi postavlja nova vprašanja: Kaj se dogaja z menoj? Kaj v meni dozoreva? Kam me vodiš, Gospod, čeprav mi ne daješ glasn...