Hrana za mojo dušo

Zlatka Šalamon, prostovoljka Nadškofijske karitas Maribor

V oktobru je minilo deset let, odkar se je zaradi nenadne smrti moža moje življenje popolnoma spremenilo. Seveda sta bila ob meni moja sinova, brat, prijatelji, toda po nekaj dnevih sem ostala sama, sama s svojo žalostjo in samoto. Bilo me je strah samote in tudi strah pred nadaljnjim življenjem. Takrat sem se odločila za delo prostovoljke na Karitas. Začela sem na mejnem prehodu Šentilj, kjer sem razdeljevala zajtrk in kosila 2500 do 3000 beguncem dnevno. Po koncu begunske krize pa sem delo nadaljevala v Mariboru, na Strossmayerjevi, pri razdeljevanju donirane hrane in kosil v ljudski kuhinji Betlehem. To sem delala skoraj vsako nedeljo in še veliko praznikov. Hvala bogu, da trgovine ne zavržejo hrane, tako da jo lahko prejmejo tisti, ki bi si jo sami težko kupili. Veseli me, da jim v stiski lahko pomagam, pa ne samo z donirano hrano, ampak tudi z lepo besedo, prijaznim nasmehom. In če me kakšno nedeljo ni, j...