Med prazniki, če nam le uspe, nekoliko odklopimo in potisnemo skrbi na stran. In prav je, da znamo načrtno narediti prostor za mir, lepoto, hvaležnost in drage ljudi. Malo omamljeni od lučk in vonja domačnosti menimo, da bo po novem letu vse drugače. Nekaj gotovo je. Vendar ne vse. Vrnejo se stari znanci, ki si jih ne želimo: naši strahovi.

Strahovi so del naše zgodovine, prepričanj in izkušenj. Izražajo se skozi telesne, miselne in psihične vzorce. Hranimo jih, odrivamo jih, a se vračajo in vplivajo na naše delovanje in na naše odnose. So neprijetni in radi bi se jih znebili. Ustavljajo nas in nam jemljejo energijo, pogosto nas tudi oddaljujejo drug od drugega.

Vendar se prav tam, kjer se pojavi strah, odpre prostor največje ranljivosti. Tam za vsakega leži pomembno sporočilo, energija za naslednji korak. Prav tam se lahko odnos poglobi, če si znava pogledati pod bolečino v ranljivost. Ko ugasnejo lučke, se ne začne tema. Ko ugasnejo praznične lučke, uzremo resnico, ki odpira prostor,...