Digitalizacija kot pripomoček, kot ustvarjanje je nekaj čudovitega. Takrat se namreč naš možganski sistem organizira tako, da začutimo utrujenost, mejo, kdaj je zadosti, in izključimo. Delo s pomočjo tehnologije ne zasvoji in človeka ne spravi v duševno stisko.

Druga zgodba pa je, ko tehnologija postane sredstvo za zabavo, tolažbo, sprostitev. Takrat naš možganski sistem deluje na način, da človek postane nenasiten. To pomeni, da mora na zaslonih preživeti vedno dalj časa, z vedno bolj intenzivnimi vsebinami in vedno večjimi tveganji. In seveda, ko mu stvari uidejo iz rok, pride nezadovoljstvo, pride huda stiska, ker izgubi nadzor nad časom, nad denarjem in nad osebnim življenjem. Ta izguba nadzora človeka lahko pahne v depresivno stanje.

Tretja zadeva, mimo katere ne moremo, pa so mehanizmi, ki so načrtno vprogramirani v digitalne izdelke. Opažam vedno več otrok, mladostnikov in odraslih, ki ne živijo svojega življenja, ne pridejo v stik z lastnimi potrebami, ampak posnemajo življenje...