Precej pogosteje gre za neustrezno geometrijo okvirja in za tri ključne stične točke, kjer se telo dotika kolesa: sedež, krmilo in pedala. Kolesarska industrija je ta izziv dolgo reševala tako, da je moški okvir zgolj pomanjšala in prebarvala v bolj ženske odtenke. Zadnje desetletje pa je prineslo povsem drugačen pristop. Ta temelji na natančnih meritvah telesnih razmerij, podatkih o pritisku na sedež in neposrednih izkušnjah tekmovalk. Rezultat je oprema, ki deluje odlično tudi v praksi, ne le na slikah v katalogu.

Kaj o razlikah pove anatomija

Razlike v telesni zgradbi med spoloma so statistična povprečja z velikim prekrivanjem, zato dober prodajalec vedno meri posamezno osebo in ne njenega spola. Kljub temu obstajajo določene lastnosti, ki se pri ženskah pojavljajo pogosteje in so močno vplivale na razvoj opreme. Sednični grči (kosti v zadnjici, na katerih sedimo) sta pri ženskah v povprečju bolj razmaknjeni, medenica je pogosto nagnjena nekoliko drugače, trup pa je glede na dolžino nog običajno krajši. Razmik med sedničnima grčama se izmeri s posebno merilno blazino. Izmerjeni vrednosti se prišteje nekaj milimetrov, nakar se določi ustrezna širina sedeža, ki se pri ženskah najpogosteje giblje med 143 in 155 milimetri. Mehka oblazinjenost in oblika sprednjega dela (nosu) sedeža pri tem nista postranski podrobnosti, saj se pri enakem razmiku kostnih grč dve kolesarki na istem sedežu lahko počutita popolnoma različno.

Podobno velja za dlani in ramena. Ožji razmik med rameni zahteva ožje krmilo, manjša dlan pa zavorno ročico, ki jo je mogoče premakniti bližje krmilu. Če krmilo in ročice niso prilagojeni, se prevelik del telesne teže prenese na roke, kar privede do odrevenelosti prstov in bolečin v zapestjih. Pri pokončni drži, ki jo omogoča žensko mestno kolo, večino teže prevzame medenica. To sicer razbremeni roke, vendar pomeni, da je izbira pravega sedeža še toliko bolj pomembna.

Sedež, krmilo in pedala

Sedež je tisti del kolesa, ki ga kolesarke zamenjajo najpogosteje. Modeli z vzdolžno odprtino ali kanalom po sredini razbremenijo pritisk na mehka tkiva. To je pri sklonjeni drži, značilni za cestna kolesa, veliko bolj občutljivo vprašanje kot pri pokončnem sedenju. Meritve pritiska na presredek so pri kolesarjih obeh spolov potrdile neposredno povezavo z odrevenelostjo, zato so osrednje odprtine postale standard tudi na tekmovalnih sedežih.

Manj opazna, a enako pomembna je širina pogonskega mehanizma, ki jo strokovnjaki imenujejo faktor Q (razdalja med obema gonilkama). Prevelik razmik med pedaloma sili kolena pri vrtenju navzven, kar po nekaj urah povzroči bolečino na notranji strani kolenskega sklepa. Podoben negativen učinek imajo predolge gonilke (ročice, na katerih so pritrjena pedala). Ženska gorska kolesa imajo danes pogosto vgrajene gonilke dolžine 165 milimetrov namesto običajnih 170 ali 175 milimetrov. Pri nižji kolesarki to omogoča bolj naravno krožno gibanje nog in olajša poganjanje v strmino.

Na gozdnih poteh

Za tehnične vzpone in daljše maratone so ženska gorska kolesa v izvedbi hardtail še vedno najbolj neposredna izbira. Toga zadnja stran vsak vat s pedal prenese naravnost v podlago, vzmetena vilica opravi delo na koreninah in kamenju, teža pa ostane nizka. Za kolesarko, ki tekmuje na krajših progah ali se ob koncu tedna povzpne na Pohorje, je to razumnejša odločitev kot polnovzmeteni okvir s 140 milimetri hoda.

Bolj kot sam okvir pa pogosto odloča pravilna nastavitev vzmetenja. Tovarniške nastavitve so umerjene na povprečnega voznika s približno 80 kilogrami. Za kolesarko, ki tehta 60 kilogramov, to pomeni pretrdo sprednjo vilico, ki se na drobne neravnine sploh ne odziva. Nižji zračni tlak v vilici, mehkejša vzmet in prilagojeno dušenje povratnega hoda (hitrost, s katero se vzmet vrne v prvotni položaj) naredijo veliko večjo razliko v udobju kot zamenjava celotnega sistema prestav.

Ženska gorska kolesa se med seboj razlikujejo bolj, kot je videti na prvi pogled. Pri telesni višini pod 165 centimetrov manjša, 27,5-palčna kolesa omogočajo lažje upravljanje in preprečujejo, da bi zadnja guma ob spustu zadela ob sedež. Večja, 29-palčna kolesa pa daljšim nogam omogočajo lažje in hitrejše premagovanje ovir. Izbira velikosti koles je pri večini proizvajalcev vezana na velikost okvirja, zato jo je priporočljivo preveriti pred nakupom.

Kilometri po asfaltu

Na asfaltu se prednosti merijo drugače. Pri več urah v sklonjeni drži šteje razmerje med dolžino zgornje cevi in višino krmila, zato imajo ženska cestna kolesa pogosto krajši nastavek krmila, višje čelo okvirja in ožji krmilni lok. Razlika treh centimetrov v dosegu je za nekoga s krajšim trupom razlika med udobno vožnjo in stalnim popravljanjem drže.

Prestavna razmerja so zgodba zase. Kompaktni sprednji pogon (z zobnikoma s 50 in 34 zobmi) ter zadnja kaseta z velikimi zobniki (32 ali 34 zob) sta v hriboviti Sloveniji veliko bolj smiselna izbira od tekmovalnih nastavitev. Taka kombinacija omogoča lahkotnejše vrtenje pedalov pri višji frekvenci, kar bistveno manj obremeni kolena. Vzpon na Vršič ali daljši klanci nad Dravsko dolino to pokažejo hitro in brez usmiljenja.

Spremenila se je tudi širina cestnih pnevmatik. Kjer je nekoč veljala standardna širina 23 milimetrov, danes prevladujeta širini 28 in 30 milimetrov. Pri nekoliko nižjem zračnem tlaku v pnevmatiki je vožnja veliko mirnejša in udobnejša, oprijem v ovinkih pa zanesljivejši. Ženska cestna kolesa višjega cenovnega razreda imajo v okvirju že predviden dovolj velik prostor za širše pnevmatike, pri cenejših modelih pa to ni vedno mogoče, kar lahko pozneje omeji možnosti nadgradnje.

Vsakdanje poti po mestu

V mestu odloča praktičnost, zato žensko mestno kolo stavi na nizek stopni okvir (brez visoke zgornje cevi), blatnike, prtljažnik in zaščiteno verigo. Pokončna drža kolesarki omogoča boljši pregled nad prometom, nizek okvir pa vožnjo v obleki ali plašču brez nerodnih gibov pri sestopanju.

Osvetlitev, ki jo napaja generator (dinamo) v pestu kolesa, odpravi skrb s praznjenjem baterij. Prestavni mehanizem, zaprt v zadnjem pestu, zahteva minimalno vzdrževanje in omogoča prestavljanje tudi med mirovanjem, kar je pri ustavljanju pred semaforji izjemno priročno. Kdor živi na območju s klanci, se vse pogosteje odloči za električno različico s sredinskim motorjem, saj ta veliko bolje porazdeli težo kot motor, vgrajen v zadnje kolo.

Žensko mestno kolo se od potovalnega (treking) kolesa loči predvsem po svojem namenu. Prvo je zasnovano za krajše dnevne oprave v običajnih oblačilih, drugo pa zlahka prenese dodatno prtljago in daljše izlete po makadamskih poteh. Marsikatera kolesarka na koncu izbere potovalno izvedbo prav zato, ker se ob koncu tedna rada odpravi na daljšo vožnjo po urejenih kolesarskih poteh.

Kaj preveriti pred nakupom

Preizkusna vožnja ostaja najpomembnejši korak, pri čemer kratek krog po parkirišču ne zadošča. Gorsko kolo je treba preizkusiti na terenu, kjer se pokažeta ustreznost drže in delovanje vzmetenja. Dober prodajalec pred nakupom izmeri razmik sedničnih grč, dolžino nog ter doseg rok. Če se kolesarka nahaja med dvema velikostma, je običajno boljša izbira manjši okvir z daljšim nastavkom krmila.

Že ob nakupu se je smiselno pozanimati o menjavi delov. Čeprav imajo ženska cestna kolesa pogosto že tovarniško ožje krmilo in krajši nastavek, je prilagoditve ter menjavo sedeža bistveno ceneje ali celo brezplačno urediti ob prevzemu kolesa.

Pri mestnem kolesu je ključna teža. Aluminijasti okvir z vso opremo hitro preseže 20 kilogramov, pri električnih modelih pa teža doseže med 22 in 28 kilogramov. Zato je treba že vnaprej premisliti o shranjevanju in vsakodnevnem nošenju po stopnicah.

Kolesarska ponudba se je od pomanjšanih moških modelov uspešno premaknila k premišljeni ergonomiji. Kljub temu o tem, ali bo kolo poleti v uporabi ali pa bo čakalo v kolesarnici, na koncu odločata natančna meritev in temeljita preizkusna vožnja.