Interesne dejavnosti so za otroke dragocene, posebej če prek njih razvijajo druge potenciale tako v šoli kot tudi doma. Odločanje za primerne dejavnosti, njihovo število ter usklajevanje pa je za vso družino vsako leto nov izziv.

Na vprašanje bralke odgovarja zakonska in družinska terapevtka Andreja Poljanec. FOTO: Tatjana Splichal

Pomembno se je poglobiti v vsakega otroka in se ločeno pogovoriti, kaj si želi. Dobro je ugotoviti, koliko je smiselno posameznega otroka dodatno zaposliti, da ga ne preobremenimo, in katera dejavnost bi prispevala k celostnemu razvoju njegove osebnosti. Pri izbiri naj ne prevlada želja staršev. Količina dejavnosti je odvisna tudi od otrokove starosti. V prvem razredu sta po navadi dovolj le ena ali dve – glede na to, kolikokrat na teden potekajo in kaj otrok tam počne, ali je dejavnost v šoli (npr. zborček) ali zunaj nje ... V tem obdobju je še zelo dragoceno, da več časa preživi z domačimi v varnem in znanem okolju. Glede na to, da je v šoli precej poudarka na razvoju mišljenja, je dobro izbirati dejavnosti, ki spodbujajo razvoj socialne in čustvene inteligentnosti, ustvarjalnosti, gibalne spretnosti ipd.

Pri izbiri naj ne prevlada želja staršev.

Z zorenjem otroka in v primeru, da si otrok dejavnosti želi, jih z leti postopoma dodajamo in opazujemo njegovo počutje, napredovanje, pri čem mu lahko pomagamo. Če si dejavnosti ne želi, je dobro ugotoviti, kaj je vzrok za to. Vsaj ena dejavnost v drugi triadi je za otrokov razvoj praviloma koristna. V nasprotnem primeru jim ostaja veliko prostega časa, ki ga težko zdravo izkoristijo, nekaj prostega časa pa je sicer nujnega. Pozornost namenimo tudi vodji dejavnosti – ali je osebnostno in čustveno zrel, da otrok ne kaznuje, se nanje ne dere, jih ne zmerja ipd. Nekatere dejavnosti lahko otrok izbere kar v šoli in nam ni treba skrbeti za prevoze, nekam pa lahko hodi zunaj šole.

S pripravami urnikov je dobro začeti že proti koncu počitnic, da se nam kar najbolje izidejo. Pri prevozih je zelo dragocena pomoč sorodnikov ali sosedov, saj se tako tudi povezujemo in gradimo skupnost sočutja in hvaležnosti.

Članek je bil najprej objavljen v reviji Naša družina, prilogi tednika Družina.