Pred petnajstimi leti sem na božični večer hitel iz Ljubljane proti domači župniji z namenom, da bi morda lahko pomagal pri polnočnici. Za mano je bilo nekaj zaporednih noči, ko sem bolj malo spal, in zavedal sem se, da sem utrujen. S to zavestjo sem v trenutkih, ko sem se bližal postajališču ob avtocesti, skušal oceniti, ali sem zmožen nadaljevati še nekaj kilometrov do sorodnikov, ki sem jih imel namen obiskati po poti, ali pa je bolje, da se za kratek čas ustavim že tu. Presodil sem, da ne bi smel imeti nobene težave z nadaljnjo vožnjo, zato sem peljal naprej. Po manj kot petih kilometrih, ki so me ločili od izvoza z avtoceste, se je izkazalo, da sem se v oceni svoje utrujenosti zelo zmotil: nehote sem pri polni hitrosti za nekaj trenutkov zaprl oči in jih odprl tik pred tem, da bi se od zadaj zaletel v avto, ki je nič hudega sluteč vozil pred mano. Trčenja nisem mogel preprečiti, sem pa vsaj malo zmanjšal hitrost in zavil levo, da sem z desnim delom vozila zadel zadnji levi blatnik...