Zavetnik: Irske; Bobbia; proti poplavam; proti duševni bolezni

Atributi: upodobljen kot opat ali romar; palica, medved

Na »Otoku svetnikov«, Irskem, se je med mnogimi velikimi menihi, misijonarji, ki so pokristjanili velik del Srednje Evrope (tudi naše kraje), okoli leta 542 rodil tudi sveti Kolumban mlajši. Bil je edinec, zato so se starši le stežka ločili od njega, ko je, še ne dvajsetleten, sklenil, da bo živel trdo in spokorno meniško življenje. V samostanu so mu kmalu zaupali odgovorne naloge, med drugim je precej časa poučeval v sloveči samostanski šoli v Bangorju. Po skoraj tridesetih letih temeljitih priprav pa je začel uresničevati nalogo, za katero je čutil, da je poklican: da utrdi in poživi Kristusov nauk na ozemlju današnje Francije. Z dvanajstimi tovariši se je izkrcal na vzhodu države in začel misijonariti. Kralj mu je bil sprva naklonjen, tako da je kmalu lahko pozidal prve samostane in vanje sprejemal domače novince. Število menihov je hitro naraščalo, zato je zanje napisal pravilo ali vodilo, strožje od podobnih pravil, vendar pa napisano v duhu prave pobožnosti in spokornosti, zato se precej časa tudi obdržalo. Sčasoma je Kolumban s svojo gorečnostjo in strogostjo prišel v navzkriž s cerkvenimi in posvetnimi oblastmi. Celo kralju je brez strahu očital, da živi nemoralno, tako da ga je ta ukazal izgnati iz dežele. Odšel je v kraje ob zgornjem Renu, nato pa se ustavil ob Bodenskem jezeru. Proti koncu življenja se je z nekaterimi brati odpravil čez Alpe v severno Italijo in v mirni samoti v dolini Val Trebbia ustanovil svoj zadnji samostan Bobbia. Tu je leta 615 umrl.

»Bog je povsod, ves neizmeren in vsem blizu, kakor pričuje sam: Jaz sem Bog blizu in ne v daljavi. Ne iščimo torej Boga, kakor bi bil daleč, saj ga moremo imeti v sebi. V nas prebiva kakor duša v telesu, če smo le njegovi zdravi udje, če nismo mrtvi po grehu … Kdo je torej Bog? Oče in Sin in Sveti Duh, en sam Bog. Ne preiskuj drugega o Bogu. Če bi hotel doumeti skrivnostne globine Boga, bi moral poprej raziskati naravo stvari … Išči torej najvišje spoznanje Boga, ne z učenim govoričenjem, ampak s krepostnim življenjem: ne z jezikom, ampak z vero, ki prihaja iz preprostega srca; to spoznanje ne more biti sad učenih domnev posvetnih učenjakov. Če z razpravljanjem iščeš Neizrekljivega, se ti bo še dlje umaknil; če pa boš hrepenel po njem z vero, ga boš našel, kjer je, v božji modrosti. Tam ga boš vsaj zaslutil, ker je neviden in nedoumljiv. Verovati moramo, da je Bog neviden, čeprav ga čisto srce more zaslutiti.«

»Gospod in naš Bog, Jezus Kristus, je sam vir življenja in nas vabi, da se ob njem, studencu, napijemo. Pije, kdor ga ljubi; pije, kogar žeja po božji besedi; kdor ga zares ljubi, ga želi. Pije, kdor ljubi in hrepeni po modrosti. Poglejte, od kod prihaja ta studenec: isti je vir vode in kruha; edinorojeni Sin Kristus, naš Bog in Gospod, je namreč kruh in izvir, po katerem moramo vedno hrepeneti … Če si žejen, pij iz studenca življenja. Če si lačen, jej kruh življenja.«

Sveti Kolumban goduje 23. novembra.