Koroška dediščina

Barve zelenih koroških gozdov in modrih jezer v dolinah dobijo posebno globino, če jih motrimo v spominu na šepet slovenskih besedil, ki so jih nekoč tam zapisovali koroški bukovniki, kar je izraz za nešolane literarno delujoče ljudi iz obdobja od 17. do 19. stoletja. Ti zapisi so pogosto dajali življenje starejšim besedilom, ki so jih bukovniki predelali, priredili, dopolnili – jim vdahnili svoje narečje, svoje avtentično življenje, da iz njih še danes veje starožitna, prvobitna Koroška.

Andrej Šuster Drabósnjak (1768–1825) je verjetno najbolj zveneče ime med bukovniškimi pisci. Rojen je bil na Kostanjah (nem. Köstenberg), hribovitem svetu med Vrbskim in Osojskim jezerom, kjer je danes komaj še slišati slovensko besedo. To je bil prvi avditorij, domači prostor njegovih besedil. Po starejših predlogah je Drabósnjak tam priredil in pogosto v svoje »rajme«, rimane verzne pare, prepesnil impresivno plejado besedil slovenskega ljudskega baroka – od molitvenih in meditativ...