Martina Radej je danes prokuristka logističnega podjetja. A pot do tu je bila dolga in precej zavita, polna padcev in trdega dela na sebi, da je zmagala v boju z odvisnostjo od heroina. Čeprav je bila svojčas povsem na dnu, danes o življenju govori z iskricami v očeh. Simpatična Sevničanka je na 21. obletnico odhoda v komuno svojo zgodbo delila na misijonskem pogovornem večeru na Trsteniku. Zgodbo o tem, kako je odpustila sebi, kako se je naučila ljubiti življenje in zakaj verjame, da se »vse izteče dobro in prav, če delaš dobro in prav«.

Odraščala je v petčlanski družini. Oče je bil pogosto zdoma, ker je veliko delal v tujini, zato so bile z mamo in dvema sestrama pogosto same doma. V otroštvu ji materialno ni nič manjkalo, je pa pogrešala večjo prisotnost očeta, moško ljubezen. Oče je izhajal iz okolja, kjer je bilo besed in topline manj. To se je poznalo tudi v odnosu s hčerko. »Seveda mu ne zamerim,« pravi Martina, »delal je po najboljših močeh, kakor je bil naučen.«

Omejitve doma ...