Prava poživitev je bila zgolj premierovo pojasnilo, da je poslanko odneslo, ker je pozabila, kdo je pravi sovražnik. S tem nam je vsaj na papirju najpomembnejši politik v državi nehote razkril osrednjo temo, okrog katere se pod Alpami suče tisto, kar naj bi bilo delo za skupno dobro. Gre za stalno prepoznavanje (pravega) sovražnika, ki ga je treba na vsak način zadržati stran od državnega korita in narodovega blagra. Sliši se razumno. Saj sovražnik, kakršen koli že je, hoče našemu občestvu vedno slabo. In zdi se, da so to naši razumni ljudje močno ponotranjili.

Težko je reči, kdaj se je panični lov na sovražnika začel. Če bom njegov začetek pomaknil predaleč nazaj, me boste še obtožili, da kot zgodovinar samo napeljujem vodo na svoj mlin. Toda tam leta 2011 so posvečeni že vedeli tisto, kar je nesrečna poslanka sedaj očitno pozabila. Le, da si niso upali povedati na glas. Kajti zdravilo, ki so ga zoper nadlogo ponujali, je bilo tako grenko, da so se ga še sami malo bali. A...