V drugi polovici prejšnjega stoletja smo se naveličali trdnih in dogmatičnih pogledov na svet in življenje. V družbi in politiki smo se odrekli togim in totalitarnim vzorcem ter začeli graditi lahkotno liberalno okolje. V osebni morali smo se začeli osredotočati na svoje želje in eksperimentirati z življenjskimi slogi. V vzgoji smo stavili na permisivnost, v filozofiji in umetnosti na »šibko misel« in konstruktivizem. Tudi v religiji nismo zaostajali za trendom:
2. vatikanski koncil je bil »čuden« koncil; poln optimizma, ni se spravil na nobenega heretika in ni razglasil nobene posebne dogme.

Po eni strani je tovrstna sprostitev vsem prinesla nekaj dobrega. Po drugi strani je rahljanje miselnih načel v sebi skrivalo novo nevarnost: idejni in moralni relativizem, odsotnost resnice, pri nekaterih celo nihilistični odpor do dejstev in resnice. Um, ki je naš organ za resnico, je zlahka postajal služabnik sprotnih kapric. Zanašati nas je začelo v cono razpuščenosti, ko se...