»Korajža, fantje!«

19. maja je minilo sto let od rojstva človeka z neverjetno osebno zgodbo, teharskega rešenca in izseljenskega duhovnika dr. Janeza Zdešarja. Zanj upravičeno velja oznaka »prerok našega časa«, ki smo jo že kmalu po njegovi smrti slišali v javnem prostoru. Spomin nanj ostaja med ljudmi, ki so ga poznali in se z njim srečevali, živ ter kliče k načrtnemu ovrednotenju njegove bogate dediščine. Kako se spominjate dr. Janeza Zdešarja in v čem je lahko zgled slovenskim kristjanom današnjega časa? Vprašanje smo zastavili poznavalcem Zdešarjevega življenja in dela, ki so ob srečevanju z njim stkali tudi osebne vezi. Vera in intelektualna širina Zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar Janeza Zdešarja se spominjam kot izredno razgledanega, duhovitega in globoko vernega človeka, ki je z veliko ljubeznijo spremljal usodo slovenskega naroda, Cerkve in slovenske emigracije. Bil je človek jasne besede, velike osebne topline in neomajne zvestobe resnici, tudi kadar ta ni bila politično zaželena. Kljub težkim življenjskim preizkušnjam – vojni, begunstvu, Teharjam in dolgemu izgnanstvu – ni postal zagrenjen, ampak je ohranil notranji mir, optimizem in izreden smisel za humor. Veliko je pomagal ljudem, posebej slovenskim izseljencem v Nemčiji, jim svetoval, jih povezoval in podpiral tudi v najtežjih življenjskih trenutkih. Današnjim slovenskim kristjanom je lahko zgled predvsem v zvestobi veri, narodu in zgodovinski resnici. Pokazal je, da sta lahko vera in intelektualna širina tesno povezani ter da krščanstvo pomeni tudi odgovornost do družbe, kulture in zgodovinskega spomina. Ostal je odprt za dialog, a se ni uklanjal ideološkim pritiskom ali »politični korektnosti«. Njegovo življenje pričuje, da je mogoče tudi v težkih časih ohraniti dostojanstvo, upanje in ljubezen do domovine. »Vkupdržanje« Moralni teolog dr. Roman Globokar Janeza sem prvič srečal v Germaniku v Rimu, ko je prišel obiskat in opogumit slovenske študente. Vedno je ponavljal: »Korajža, fantje!« Bil je optimist in realist. Spomnim se, kako je že takrat, torej leta 1993, govoril, da bo Slovenija potrebovala 40 let, da bo iz suženjstva prišla v svobodo. Toliko je tudi izraelsko ljudstvo potrebovalo, da je lahko vstopilo v obljubljeno deželo. Ključno pa je, da imamo cilj. Brez cilja ni zadetka, je eden od izrekov, ki se mi je vtisnil v spomin. Bil je izreden strateg, ki je vizijo Božjega kraljestva želel uresničiti v današnjem svetu. Božje kraljestvo je namreč že navzoče tam, kjer živimo v skladu z Božjo logiko kraljevanja. Ta pa je taka, da vsakemu človeku omogoča, da živi polno življenje. Janez je vero razumel kot pot, ki iz slepe ulice vodi v življenje, iz sužnosti v svobodo. Posebej duhovnike je spodbujal, naj živimo bolj poglobljeno duhovno življenje, naj vsak dan vsaj pol ure premišljujemo Božjo besedo in naj jo z besedo, predvsem pa z zgledom oznanjamo. Poudarjal pa je še en pogoj za uspešno oznanjevanje: »vkupdržanje«. Držati moramo skupaj, biti povezani, solidarni, odgovorni drug za drugega. Osebno mi je bil dragocen prijatelj, mentor in duhovni oče pri mojem duhovniškem poslanstvu. Njegova vedrina ter zavest odrešenosti in svobode me še vedno opogumljata. Plavanje proti toku Zgodovinar mag. Jurij Pavel Emeršič Že kot otrok sem doma veliko slišal o Janezu Zdešarju, saj mu je naša sorodnica v Nemčiji dolga leta gospodinjila. Ko sta se moja starša pogovarjala o njegovem spektakularnem begu iz teharskega taborišča, je takoj pritegnil mojo pozornost in otroško domišljijo. V času študijskega izpopolnjevanja v Nemčiji so zgodbo o Zdešarju dopolnili izseljenci, s katerimi sem se družil, predvsem pa izseljenski duhovniki, ki so pripovedovali o Udbini mreži v ZRN. Pod vtisom vsega tega sem se odločil posvetiti magistrski študij prav temu poglavju naše zgodovine. Zato sem se pred več kot 20 leti srečal z njim v Münchnu. Takoj je name naredil velik vtis z jasno mislijo in odločno besedo. Bil je ponosen, da so vsi iz njegovega kroga vzdržali dolga leta hudih pritiskov, zasliševanj in smrtne nevarnosti. Ko sem se srečal s tistimi, ki so mu bili blizu, sem pri prav vseh zaznal velike osebnosti. V tem plavanju proti toku je po mojem lahko največji zgled danes. In v popolnem zaupanju v skrivnostni Božji načrt, ki včasih po krivih črtah ravno piše. Tako mi je malo pred smrtjo med pogovorom ob vhodu v Hudo jamo dejal, da sam ne razume, zakaj je Bog dopustil te grozote, ampak zaupa, da je vse to vključil v odrešenjski načrt. Izostren čut za pravičnost Izseljenski duhovnik Janez Pucelj Vsekakor izjemna osebnost. Kot človek iskren, pokončen, pošten. Značaj mu je krasil izostren čut za pravičnost v odnosu do ljudi okrog sebe. Primer njegove ponižne drže med sobrati: na letni pastoralni konferenci je v vlogi voditelja delovnega programa uporabil navodilo iz pravilnika Zveze izseljenskih duhovnikov, ki narekuje presojo in odločitev skupnosti o sporni zadevi med člani. Postavil se je sam pred interno obravnavo v skupnosti in tudi sprejel odločitev. V sebi je izgrajeval pošten odnos tudi do družbe in javnosti. Bil je natančen kritik dogajanja v jugoslovanski, kasneje slovenski državi in družbi, prav tako v nemški, evropski in svetovni javnosti. Spremljal je vse in vedno iskal poglobljena razmišljanja, ki jih je znal poiskati med revijami in knjigami po vsej Evropi. Bil je izredno razgledan in načitan iskalec resnice. Kot intelektualec, ki je raje zadržal besedo za zobmi, dokler ni našel v sebi dovolj osvetljeno in resnici podrejeno misel ali presojo zadeve, o kateri je tekla beseda. Neprečiščenega mnenja ali trditve ni bilo slišati iz njegovih ust.

Dostop do članka (47174)

»Korajža, fantje!«

»Korajža, fantje!«

Vera in intelektualna širina

Zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar

Gorenjski »čudež« na Nilu

BOGOJINA – Župnijski svetek

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.