Korak k človeku

»Akcija 40 dni brez alkohola je vsako leto v znamenju solidarnosti,« poudari Andreja Verovšek, psihosocialna svetovalka, ki ljudem s težavami v duševnem zdravju, medosebnih odnosih in zasvojenostih pomaga v programu Blizu pri Slovenski karitas. »Letošnje geslo Korak k človeku je kot simbol bližine – po eni strani se želimo približati, po drugi pa ponudimo roko, da se nam lahko približajo drugi in vzpostavijo topel, bližnji in pristen odnos, v katerem se počutimo varni in sprejeti. Taki odnosi so tudi najboljša preventiva proti zasvojenosti.« Izziv je biti v odnosih »Ko si z nekom v odnosu, si v svojih slabih in dobrih trenutkih in tudi človek na drugi strani ima vzpone in padce,« nam odkriva Andreja realnost odnosov. »V odnosu, kjer se počutiš varno, imaš možnost, da se lahko odpreš in tudi poveš, kaj ti ni prav. Človek na drugi strani, ki ima enako željo po stiku s tabo, bo to sprejel in ustrezno reagiral – včasih s tišino, včasih z neko povratno informacijo. Ko pa pravih odnosov ni, se je najlaže umakniti v notranji svet z mislijo: 'On je tak in tak. Svet je tak in tak.' Ranjeni, ki imajo slabšo samozavest, pa rečejo: 'To je zato, ker sem jaz slab.' V bistvu pa so neprijetne situacije, konflikti in frustracije, ki jih doživljamo, lahko tudi priložnost, da spo- znamo samega sebe, ozavestimo, kaj nas zbode, s pomočjo to rano zacelimo in potem laže vstopamo tudi v odnose.« Mnogo ljudi v otroštvu ni dobilo občutka varnosti, občutka, da so v svetu dobrodošli, da so taki, kot so, v redu, pa tudi bližine in ljubeče pozornosti niso bili deležni. Ljudje pod vplivom alkohola ali drugih substanc so vedno nekoliko odsotni in ne morejo nuditi tega občutka. »V Sloveniji se vsaka četrta družina sooča z negativnimi posledicami alkohola,« predstavi realnost Verovškova. Pod vplivom alkohola, čeprav le malo opit, težko ostajaš v pristnem stiku z bližnjimi. In to ostane del izkušnje otroka. »V odraslosti lahko določene stvari ozavestimo in v ljubečih odnosih zaživimo pristne odnose in te dediščine ne nosimo naprej. Obstaja pa veliko otrok, ki dejansko ponovijo zgodbo očeta ali mame alkoholika ali druge zasvojenosti.« Zakaj pademo v zasvojenost? To je oblika regulacije – ko nam je nekaj težko, neprijetno ali nas spravi v stres, se telo želi pomiriti. In če nimaš nekoga, h komur se lahko zatečeš, stopiš in se pogovoriš, greš na sprehod, prebereš knjigo, poslušaš glasbo, in če te nič od tega ne pomiri, je alkohol ali druga oblike substanc ali nekemičnih zasvojenosti (kupovanje, ekrani, videoigre) oblika regulacije. Gre za fiziološko potrebo po umiritvi. Najbolj zrelo bi bilo trikrat vdihniti in izdihniti, stopiti korak nazaj in širše pogledati na to, kaj se je sploh zgodilo. Potem lahko reagiramo manj impulzivno. Dobro se je tudi vprašati: Kaj to v meni povzroča? Na kaj me to spominja? In nemalokrat se spomnimo izkušnje ne-odnosa ali konflikta, v kateri smo se nekoč v preteklosti znašli in zdaj to podoživljamo. Ne-odnos je najhujša kazen za otroka, hujša od konflikta in kaznovanja. To se lahko zgodi tudi nehote, ko starši niso prisotni. »Majhen otrok namreč ne razume, da je mama ves dan zdoma, ker je služba tako zahteva. Otrok si lahko razloži, da ni dovolj pomemben in vreden, da bi bila doma. Ima dve možnosti: ali se bo na vsak način dokazoval, da bo viden, mogoče tudi z izgredi, lumparijami in z nasilnostjo, da bo pritegnil pozornost, ali pa se bo zaprl vase in ostal v prepričanju, da svet ni lep, da ga ne sprejema in ne najde svojega mesta v tem svetu.« Tudi staršem ni lahko in se lahko znajdejo v stiski. »Svetujem jim lahko, da izkoristijo vsako priložnost, da so s svojim otrokom, čeprav je le-teh včasih malo, in da jih vključujejo v vsakdanje aktivnosti, kot sta kuhanje in pospravljanje. Nujno je, da si privoščijo trenutke, ko sta telefon in televizija ugasnjena.« Ustvarjanje prostorov bližine Akcija 40 dni brez alkohola nas letos ne spodbuja le k odpovedi alkoholu, kliče nas k ustvarjanju prostorov bližine. Kako? »Najlaže začnemo pri sebi. Ko stopamo v odnose, smo pozorni, da najprej drugega vprašamo, kako je. V postnem času se odločimo, da bomo vprašali in potem tudi po- slušali. Zelo hitro se namreč zgodi, da odgovora ne poslušamo več.« Čas je tak, kot je, ob vsem, kar nas obdaja, pa se moramo učiti videti lepo. »Zavestno se osredotočimo na lepo, potem se začnejo lepe stvari bolj odpirati. Slabe misli pa pustimo, da gredo proč. To je del notranje higiene in discipline. Dodatno so nas obremenili ekrani, ki so nas postavili v neresničen svet, ki ga iščemo v realnem svetu. Našo pozornost tako prevzamejo, da praktično ne čutimo svojih nog, nismo prisotni v svojem telesu in niti ne vemo, kaj gledamo in razmišljamo. To ni naravno stanje in odnaša nas od našega bistva. Treba je biti zavestno prisoten v vsakem trenutku. Naša psiha, duša in telo morajo biti eno, pri ekranu pa del naše biti pobegne ven in nismo celostni. Tako delujejo vse zasvojenosti (tako ekrani kot alkohol ali druge substance), ko nam vzamejo moč, da bi odgovorno ravnali in skrbeli za to, kar je za nas in naše bližnje resnično dobro.« Letošnji postni čas je lahko torej izziv, da naredimo korak v globino v naših odnosih, izziv, da nehamo čakati in prvi naredimo korak k drugemu, se poslušamo, odkrivamo lepo v realnosti, ki jo živimo, in delamo stvari, ki nas osrečujejo. Vredno je!

Dostop do članka (47174)

Korak k človeku

Korak k človeku

Izziv je biti v odnosih

GORNJA RADGONA – Akademija ob Trstenjakovem letu ob čaju družine Veberič

Sprehod po robu planote

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.