Galerija Družina je 15. novembra gostila srečanje ob obletnicah ustanovitve dveh civilnodružbenih ustanov, ki sta v zadnjih treh oziroma dveh desetletjih s svojimi pobudami in projekti ter seveda z ljudmi, ki so jih uresničevali in jih še vedno uresničujejo, pomembno sooblikovali katoliški in tako tudi celoten družbeni prostor: društvo Slovenski katoliški izobraženci letos praznuje 30. obletnico ustanovitve, njegov »otrok« Socialna akademija (njen soustanovitelj je še Mladinski ceh) pa 20. obletnico ustanovitve.

Praznično srečanje je bilo priložnost za premislek o obeh ustanovah in tako razpeto med spominjanjem na lastne korenine in razpiranjem kril v prihodnost, kot je dejala povezovalka večera.

Vlasta Doležal Rus. FOTO: Bogomir Štefanič

Katoliški izobraženci kot »moteč element«

Za društvo Slovenski katoliški izobraženci (SKI) je – potem ko je v imenu žal bolnega predsednika prof. dr. Jožeta Balažica zbrane pozdravil tajnik društva dr. Matija Cencelj – to storila članica društva Vlasta Doležal Rus.

Kot prvo značilno SKI je poudarila dejstvo, da društvo »nikoli ni bilo in ne bo zelo množična organizacija«, saj je po svoji naravi namenjena izobražencem-katoličanom, ki v svojem življenju s trudom osvajajo svoj poklic in skrbno oblikujejo svojo osebno rast. Za resničnim izobražencem so namreč mnoga leta učenja in postopne karierne poti, za tako pot pa se seveda ne odloči neizmerna množica članov družbe. »Smo torej redek cvet, ki smo bili v preteklosti – očitno pa tudi sedaj – moteč element in trn v peti oblasti. Na nek način sumljivi,« je dejala govorka.

Marsikdo od najbolj dejavnih članov SKI ima velike zasluge tudi pri oblikovanju demokratične in samostojne slovenske države.

Ozrla se je tudi v organizacijsko preteklost. SKI je naslednik znamenitega Medškofijskega odbora za izobražence, ki ga vodil ing. Jože Strgar. Pobuda za njegovo ustanovitev je bila, kot je dejala Vlasta Doležal Rus, zelo pogumno dejanje, saj tedanje družbeno ozračje takemu angažiranju katoličanov pač ni bilo naklonjeno. Društvo SKI je nato počasi »oblikovalo govoreče kristjane«, njihov glas se je slišal v javnosti, glasno in z vedno manj strahu in zadrege. Marsikdo od najbolj dejavnih članov ima po besedah Rusove velike zasluge tudi pri oblikovanju demokratične in samostojne slovenske države.

Ključna lastno društva je, da v vseh letih svojega delovanja želelo dati besedo vsem vrstam izobražencev. Gostje vedno dobro obiskanih pogovornih večerov so bili podjetniki, znanstveniki, umetniki, duhovniki in tudi politiki. Večina jih, kot je ugotavljala dolgoletna članica SKI, še danes pomaga voditi, razvijati in duhovno bogatiti našo družbo; na nekatere pa v društvu ohranjamo le blag spomin, ker so se že preselili v večnost.

Udeleženci praznovanja v galeriji Družina. FOTO: Bogomir Štefanič

V kratkem sprehodu skozi zgodovino društva je izpostavila tudi nekaj imen. Predsedniki SKI so bili ing. Gregor Petrovčič, prof. dr. Peter Vencelj, prof. dr. Franc Cvelbar (vsi že pokojni) in od leta 2004 sedanji predsednik prof. dr. Jože Balažic. Med odlično obiskanimi večeri v organizaciji društva je omenila nastope Lojzeta Peterleta, Janeza Janše, ameriškega veleposlanika v Sloveniji Josepha Mussomelija; predavali so tudi številni duhovniki in škofje. Društvo je pripravilo spominske večere za svojimi pokojnimi eminentnimi prijatelji in člani: Andrejem Bajukom, Antonom Drobničem, Andrejem Capudrom, Justinom Stanovnikom, Kajetanom Gantarjem.

Ena pomembnih vsebinskih točk delovanja društva je povezana s slovensko polpreteklo zgodovino. V tem sklopu je društvo (so)organiziralo več odmevnih dogodkov: simpozij Slovenska duhovna in politična zgodovina 20. stoletja (2005), skupaj z Novo Slovensko zavezo pa spominski zbor ob 50. obletnici smrti škofa Rožmana (2009), simpozij ob 70. obletnici umora dr. Lamberta Ehrlicha in v spomin na Marka Natlačena (2012).

V vseh letih obstoja društvo SKI izdaja svoje glasilo Zrno, tako da za njegovim delovanjem ostajajo trajne sledi tudi v pisni obliki.

Društvo SKI je dejavno sodelovalo v javnih razprav o pomembnih vprašanjih, kot je bilo denimo vstopanje Slovenije v evroatlantske povezave. Le en primer take angažiranosti: pred glasovanjem o pristopu k zvezi Nato je društvo skupaj s Svetovnim slovenskim kongresom izdalo javno izjavo, s Svetom katoliških laikov Slovenije pa so priredili javno srečanje na to temo.

Društvo SKI pa »ni le otok«, kot je dejala Rusova, temveč se povezuje s podobnimi organizacijami v Furlaniji in na Koroškem; je tudi član mednarodne organizacije Pax Romana (njen odbor je imel leta 2004 sestanek prav v Ljubljani). V vseh letih obstoja društvo izdaja svoje glasilo Zrno, tako da za njegovim delovanjem ostajajo trajne sledi tudi v pisni obliki.

»Poleg družinskih vezi mora biti človek zasidran tudi kot intelektualec, kot vernik in iskalec, ter v drugem in skupaj z drugimi iskati odgovore. Prav v tem, v dialogu, vidim najžlahtnejši pomen poslanstva društva SKI,« je svoj nagovor sklenila Vlasta Doležal Rus.

Dr. Tomaž Kranjc. FOTO: Bogomir Štefanič

(Pred)zgodba Socialne akademije

Kakšno pot pa je prehodila Socialna akademija?

Prve korake je predstavil njen idejni snovalec Jože Gornik. Po njegovih besedah je bila to zgodba, ki je zorela v Mladinskem cehu, kjer so se zavedali, da je treba v katoliškem občestvu preseči »notranje omejitve in razmejitve«; da je stvari treba delati skupaj v skupno dobro. Tako je, tudi po kakšnem tujem zgledu (npr. avstrijskem) zorela ideja, ki bi to uresničila.

Kako se je odvijalo to uresničevanje, je s predstavitvijo, če smemo tako reči, »predzgodbe« današnje Socialne akademije predstavil dr. Tomaž Kranjc iz društva SKI. Po njegovih besedah je projekt socialne akademije »otrok neodvisne Slovenije in demokratizacije naše družbe«. Ustanovljen je bila zato, da bi pomagal uveljaviti drugačen način družbenega življenja, kot je bil značilen za prejšnji režim. Z osamosvojitvijo je Slovenija resda vzpostavila ustanove, ki so potrebne za demokratično delovanje družbe, že takrat pa se je nekaj ljudi zavedalo, da samo formalne ustanove niso dovolj, da družba tudi v resnici funkcionira demokratično. Iz tega spoznanja je bil na Teološki fakulteti v Ljubljani, pri njenem inštitutu za filozofijo in družbeno etiko, v študijskem letu 1994/95 oblikovan družbeno-etični program z naslovom Rerum novarum. Njegov namen je bil ozavestiti, izobraziti pa tudi opogumiti katoličane, da bodo argumentirano vstopali v javne razprave o pomembnih družbenih vprašanjih. Navdušenje za tak študijski program je bilo sprva veliko (okoli 80 študentov), a je kmalu začelo ugašati.

V Socialni akademiji ocenjujejo, da so v svojo dogodkovno mrežo povezali okoli 20.000 različnih ljudi, torej en odstotek slovenskega državljanskega telesa.

Tudi ob širših evropskih pobudah za spremembe v postkomunistični Srednji in Vzhodni Evropi pa so nastajale nove ideje – tako tudi ideja za postavitev študijskega programa na nove temelje in za ustanovitev Sveta katoliških laikov Slovenije. Oboje je omogočila gmotna podpora nemške ustanove Renovabis. Leta 1997 je bil tako znova vzpostavljen študijski cikel, zastavljen podobno kot prvotni program Rerum novarum, v katerem pa so bili t. i. moduli (npr. politična filozofija, pravo in pravni red, ekonomija, etika …) tokrat okrepljeni tudi s spoznanji skupinske dinamike, komunikacijskih veščin. Tak program je opravilo več generacij slušateljev (skupno več sto).

Matej Cepin. FOTO: Bogomir Štefanič

Mejniki v razvoju Socialne akademije

Tudi ta organizacijski model pa je začel sčasoma zaradi vedno manjšega vpisa slušateljev ugašati. To pa je točka, ko projekt je to zgodbo pogumno prevzela mlajša generacija voditeljev in ko nastane Socialna akademija, ki zdaj praznuje 20-letnico delovanja. Prvi direktor tega novega obdobja je bil Stane Baluh, za njih pa je to zahtevno vlogo prevzel Matej Cepin, ki Socialno akademijo vodi še danes.

S svojem nastopu se je Cepin ozrl na nekatere ključne točka v njenem dvajsetletnem razvoju. Študijski program je torej ugašal – kaj storiti? Eden izmed mejnikov je bilo leto 2007, ko je Socialna akademija preko vrat, ki jih je odprl Urad za mladino RS vstopil na mladinsko sceno; odtlej ima Socialna akademija status organizacije, ki deluje v javnem interesu, prav za to področje. Še en mejnik je leto 2009, ko Socialna akademija spodbudi široko prireditveno gibanje po celotni Sloveniji in tudi v zamejstvu, tj. Socialni teden. Leta 2010 nastane v okviru Socialne akademije multimedijski center, ki pomeni hitro rast v strokovnosti; to je tudi čas, kot akademija domuje pri Sv. Jožefu v Ljubljani. V obdobju 2013–2016 se zgodi ne čisto pojasnjeno pretrganje vezi s Cerkvijo. Leto 2019 zaznamuje selitev v nove prostore (Tržaška 132 v Ljubljani), že naslednje leto pa prinese covid, a hkrati vzpostavi Socialno akademijo kot ustanovo, ki se odlično znajde v digitalnem okolju. Leto 2022 zaznamuje vzpostavitev portala Razgledan.si, ki je največja enciklopedija aktivnega državljanstva v Slovenija. Ta portal je ključni gradnik DNK Socialne akademije, ki se je ves čas ukvarjala prav z aktivnim in odgovornim državljanstvom. 

Socialna akademija je v 20 letih delovanja izdala okoli 40 knjig.

Matej Cepin je predstavil tudi nekaj ključnih statističnih podatkov Socialne akademije za zadnje desetletje: organizirali so okoli 2.300 dogodkov, ki se jih je udeležilo okoli 43.000 udeležencev. Seveda so se nekateri udeleženci udeležili več dogodkov, a v Socialni akademiji ocenjujejo, da so v svojo dogodkovno mrežo povezali okoli 20.000 različnih ljudi, torej en odstotek slovenskega državljanskega telesa. In še en pomenljiv podatke: letos so »praznovali« 2.000.000. ogled na svojem YouTube kanalu, kar je za »nezanimivo« predavateljsko vsebino res zelo veliko. V 20 letih delovanja je Socialna akademija izdala tudi okoli 40 knjig.

Socialno akademijo lahko torej skozi njen razvoj vidimo, kot je dejal Matej Cepin, skozi več »slik«. Prva je bila tečaj družbenega delovanja katoličanov. Druga slika predstavlja akademijo kot poligon za različne, nepovezane projekte, torej kot platformo za tiste katoličane, ki želijo v družbi nekaj početi. Tretja, današnja slika pa Socialno akademijo prikaže na treh ravneh: kot inkubator družbenih pobud; kot miselno vozlišče, kjer se razvija pogled katoličanov in tudi drugih udeležencev na družbo; kot nevladno organizacijo, ki na njihovi poti pomaga slovenskim voditeljem.

Dr. Maksimilijan Matjaž. FOTO: Bogomir Štefanič 

Škof Matjaž o sinodi o sinodalnosti

Prav slednje bistveno zaznamuje sedanje delovanje Socialne akademije, ki želi biti podporna organizacija za nosilce sprememb (v družbi in v Cerkvi). Eden ključnih projektov na tem področju je projekt Vodenje 9.7 – to pa je projekt, s katerim so bili seznanjeni celo udeleženci nedavne vatikanske sinode o sinodalnosti. Tam ga je (npr. ameriškim sogovornikom) predstavil slovenski delegat, škof Maksimilijan Matjaž, ki je bil tudi gost prazničnega dogodka v Galeriji Družina.

Škof Matjaž je v svojem nastopu orisal nekaj ključnih organizacijskih in vsebinskih potez zadnjega sinodalnega zasedanja, ki je bilo sklenjeno 27. oktobra.

V svojem nastopu je orisal nekaj ključnih organizacijskih in vsebinskih potez zadnjega sinodalnega zasedanja, ki je bilo sklenjeno 27. oktobra. Seveda pa se sinodalno dogajanje nadaljuje s premisleki ob njenem zaključnem dokumentu; škof Matjaž ga je na srečanje že prinesel v slovenskem delovnem prevodu, ki bo kmalu objavljen. Na tej podlagi si tudi v Cerkvi na Slovenskem želi poučeno razpravo o viziji prihodnosti Cerkve, kot jo prinaša ta dokument. To pa je v veliki meri vizija, ki so jo v letih svojega dela že udejanjali v društvu Slovenski katoliški izobraženci in v Socialni akademiji; njuni člani lahko zato, kot je dejal škof Matjaž, danes ugotavljajo, da tudi uradna Cerkev zdaj stopa na pot, ki so jo sami začeli že pred tremi oz. dvema desetletjema.