Odprtje razstave Hinschaun! Poglejmo. Koroška in nacionalsocializem v državnem zboru 26. januarja 2026. Foto: Ivo Žajdela

Osemdeset let po koncu druge svetovne vojne je razstava Hinschaun! Poglejmo. Koroška in nacionalsocializem, ki je bila med 9. majem in 26. oktobrom 2025 na ogled v Koroškem muzeju v Celovcu, osvetlila tako potlačene, kot tudi znane vidike zgodovine nas avstrijskem Koroškem in kritično preverila kulturo spominjanja, ki se je oblikovala po letu 1945.

Razstava je bila posvečena oblasti koroških nacionalsocialistov tudi na območjih v Sloveniji in severovzhodni Italiji, ki so jih v letih 1941 in 1943 okupirali in priključili nemški nacisti.

Desno avtor razstave Peter Pirker. Foto: Ivo Žajdela

Vidiki, ki so za prepleteno zgodovino Avstrije in Slovenije posebej pomembni

Za predstavitev v državnem zboru Republike Slovenije v Ljubljani so postavili (žal le do 1. februarja) na ogled okrnjeno, tematsko osredotočeno različico razstave, ki v ospredje postavlja tiste vidike, ki so za prepleteno zgodovino Avstrije in Slovenije posebej pomembni. Mednje sodijo represija in deportacija koroških Slovencev, okupacija Slovenije ter vloga koroške znanosti pri nasilni germanizaciji, vzpostavitev zunanjih taborišč koncentracijskega taborišča Mauthausen na Ljubelju in predvsem odpor koroških Slovencev v okviru komunistične »Osvobodilne fronte«.

Andreas Krištof, potomec nasilno izseljene družine leta 1942. Foto: Ivo Žajdela

Spominjanje na preganjanje in odpor na Koroškem dolgo potisnjeno na rob

Razstava obravnava dejstvo, da je bilo spominjanje na preganjanje in odpor na Koroškem dolgo potisnjeno na rob. Hkrati pa prikazuje tudi vzpon nove protifašistične spominske kulture ter današnje razprave o skupnem spominjanju,

ki jasno izpostavlja zgodovinsko odgovornost. Kustosa razstave sta Peter Pirker (kärnten.museum) in Andreas Krištof (section.a).

Foto: Ivo Žajdela

Soočimo se s potlačenimi vidiki zgodovine na Koroškem

Razstava nas spodbuja, da si obdobje nacističnega režima na avstrijskem Koroškem ogledamo z nepristranskega stališča, hkrati pa nas 80 let po koncu druge svetovne vojne vabi, da se soočimo s potlačenimi vidiki zgodovine na Koroškem.

Foto: Ivo Žajdela

Kaj se je zgodilo? Kaj to pomeni za našo sedanjost?

Iz avstrijske Koroške nas razstava popelje na vojna prizorišča represije in množičnih umorov na Norveškem, Poljskem, v Sloveniji, na Hrvaškem in v Italiji ter osvetljuje odpore, razkriva pozabljena prizorišča zločinov, postavlja povojne biografije v nov kontekst in ponazarja vlogo muzeja. Ob tem se pojavljajo vprašanja: Kaj se je zgodilo? Kako so se tega obdobja kasneje spominjali? In kaj to pomeni za našo sedanjost?

Foto: Ivo Žajdela

Nekateri so za lastno preživetje zatajili svoje poreklo

Strah za lastno preživetje in boj za ohranitev jezika ter slovenske manjšine sta med drugo svetovno prizadela mnoge koroške Slovence. Nekateri so se javno borili za svoje pravice in ohranitev narodne identitete, utrpeli nacistično deportacijo, aretacijo ali celo umor. Nekateri so za lastno preživetje zatajili svoje poreklo in se poskušali zliti z nemško govorečo večino ali bili aktivni nacisti. Njihove zgodbe so zbrali kuratorji Ina Sattleger, Peter Pirker in Andreas Krištof.

Foto: Ivo Žajdela

Intervjuji potomcev, ki so spregovorili o nasilju nad svojimi predniki

Razstava je že na začetku vzbudila zanimanje gledalca s posnetimi intervjuji potomcev, ki so spregovorili o nasilju nad svojimi predniki v vojnem času, o dilemah, ki so jih morali prestajati, in so komentirali, kako družinsko in narodno zgodovino doživljajo sami. Na dan pride marsikaj, od zgodb o deportaciji do razdeljenosti prebivalstva, ki je ostalo doma – nekateri so se pogumno borili kot partizani, za nekatere pa je partizanstvo pomenilo komunizem in s tem nasprotovanje lastnim verskim prepričanjem, kar jih je zadrževalo, da bi se priključili odporu.

Foto: Ivo Žajdela

Razstava korak za korakom odstira pogled na vojni čas na Koroškem

Spet drugi so spregovorili o tem, da so se kot koroški Slovenci počutili dva­krat zavrnjene – od Avstrije, ki jih je s svojo politiko diskriminirala ter preganjala, in od Slovenije, ki jim ni priskočila na pomoč. Tem zgodbam so dodali zgodovinska dejstva o delovnih taboriščih v Wolfsbergu in Špitalu ob Dravi. Razstava korak za korakom odstira pogled na vojno zgodovino na Koroškem ter v drugih okupiranih državah.

Foto: Ivo Žajdela

Prva tovrstna razstava v Koroškem muzeju v Celovcu

Z svojo udeležbo je akter razstave tudi Reginald Vospernik, ki je v otroštvu na lastni koži občutil deportacijo. Sodeloval je pri zasnovi razstave s svojo knjigo Dvakrat izgnani. Sara Pan, zgodovinarka in sodelavka v Koroškem muzeju, ki je v slovenščini vodila po razstavi, je povedala: »O vojni zgodovini se je začelo govoriti pozno. Proces ozaveščanja in soočanja z lastno preteklostjo je dolgotrajen proces, zato je dragoceno, da smo dočakali razstavo, ki nagovori prav to, in sicer v stavbi, ki je bila za slovenščino in slovenstvo do obnovitve zaprta. Želela bi, da bi Slovenke in Slovenci vzeli muzej malce za svojega in ga napolnili z vsebinami, ki jih zanimajo.«

Foto: Ivo Žajdela

Popisal »narodnih Slovencev« in določitev obsega njihovega imetja

Poglejmo dva opisa nemško-nacionalističnega nasilja, prikazana na razstavi. Po prevzemu oblasti marca 1938 so začeli nacionalsocialisti uresničevati svoj ideal »nemške narodne skupnosti«. Osrednji projekt na avstrijskem Koroškem je bil deželo v celoti ponemčiti. Prebivalci avstrijske Koroške, ki so govorili slovensko ali so se deklarirali za Slovence, so kmalu postali tarča. S prihodom Nacionalsocialistične nemške delavske stranke (NSDAP) so vplivne položaje zavzeli vodilni funkcionarji nemških nacionalističnih organizacij, ki so se že prej v društvih, npr. v Koroški domovinski zvezi ali Koroškem regionalnem združenju, v šolskem združenju Südmark ali v Turnerbundu zavezali protislovenskemu »narodnostnemu delu«.

Eden izmed njih je bil Alois Maier-Kaibitsch. Od leta 1934 je bil ilegalni nacionalsocialist, ki je avgusta 1938 postal vodja »narodnostnega položaja« v deželnem glavarstvu. Takoj je najel mladega geografa Herberta Paschingerja, da je popisal »narodne Slovence« in »tujce« ter določil obseg njihovega imetja. Kopijo študije so odkrili šele pred kratkim, ta pa je bila osnova za pregon Slovencev, zaseg njihovega imetja in deportacijo aprila 1942. Študija je bila del obsežnejšega projekta iskanja »nemškega narodnega in kulturnega območja« v vzhodni in osrednji Evropi in ga »utrditi« za Nemški rajh.

Foto: Ivo Žajdela

Proglasili so jih za sovražnike ljudstva in države ter jim zasegli premoženje

Rezervni policijski bataljon 171 se je 14. in 15. aprila 1942 odpravil na južno Koroško z namenom, da transportira 227 slovenskih družin oz. 1.075 Slovencev z njihovih domov v zbirno taborišče v Žrelcu pri Celovcu. Nacisti so že leta 1941 v zasedeni Sloveniji izvedli obsežne deportacije. Deportirance so odpeljali v taborišče Volksdeutsche Mittelstelle v Nemčijo, kjer so morali opravljati prisilno delo. Urad tajne državne policije v Celovcu jih je proglasil za sovražnike ljudstva in države ter jim zasegel premoženje. Kmetije so deloma dodelili prebivalcem Kanalske doline ali jih dali v najem sočlanom stranke z dolgim stažem. Večina deportirancev se je vrnila sredi julija 1945, nekaj pa jih je britanska vojaška vlada sprva ponovno zadržala. Ko so se končno vrnili na svoje kmetije, so bile izropane in šele leta 1947 so ponovno postali imetniki svoje zemlje.

Soavtorji razstave. Foto: Ivo Žajdela

1/13