Povod za sledeči zapis proti pričakovanjem ne sega v postni čas, temveč v lanski jesenski knjižni sejem. Razstavno mizo sem si delila z zanimivo sogovornico. Najini nadvse različni knjižni ponudbi spočetka nista obetali veliko skupnih točk za pogovor. Z naših naslovov je kričala religiozna tematika, tako da svojega prepričanja ne bi mogla skriti, tudi če bi ga hotela. Tako sva si s sosedo sprva nataknili hladne vljudnostne rokavice, da najin teden sobivanja ne bi bil prenaporen. A izkazalo se je, da gospo kljub vsemu krščanstvo zanima. Prostodušno mi je zaupala, da zelo ceni Jezusa, ne razume pa, zakaj kristjani tako radi upodabljamo prizor njegovega trpljenja in smrti, ta nesrečni križ, s katerim »pokvarimo« vso to lepo zgodbo dobrote. Priznam, vprašanje je presegalo mojo sposobnost teološke improvizacije, globlji premislek pa so »motile« stranke (sejem bil je živ!). A vseeno sta mi bila sogovorkina neposrednost in zadetek v jedro naše vere všeč. Napletla sem nekaj o prostovoljni s...