Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Križev pot človeštva

Jožica Ličen
Za vas piše:
Jožica Ličen
Objava: 10. 03. 2023 / 06:00
Oznake: Molitev, Postni čas
Čas branja: 17 minut
Nazadnje Posodobljeno: 28.02.2023 / 21:30
Ustavi predvajanje Nalaganje
Križev pot človeštva
Ecce Homo. Delo umetnika Jožeta Bartolja. FOTO: Jože Potrpin

Križev pot človeštva

Ljubezen in trpljenje ne moreta drug brez drugega. Skozi vso zgodovino človeštva se srečujeta. Ljubezen in sovraštvo si stojita nasproti. Težko verjamemo, da sta par. Pa vendar pričujeta, vabita k razločevanju.

Prav razločevanje je naloga vsakega kristjana, saj je križ skrivnost, ki si jo danes v svetu razlagamo različno. Papež Frančišk nas vabi, da si prizadevamo za konkretne rešitve. Nasproti si stojita bolezen in zdravje, starost in mladost, nemoč in moč, pohlep in delitev, vojna in mir. Vse to in še marsikaj ima skupni imenovalec: smrt in življenje. Nebeški Oče! Danes hočemo skupaj s tvojim Sinom stopati po križevem potu. Svetega Duha prosimo, da nam razsvetli misli in srca, da bomo začutili resnične nadloge človeštva in vsak po svoji moči tudi pripomogli, da na koncu zmaga ljubezen.

Križev pot Jožice Ličen je objavljen v postni knjižici Slovenske karitas. FOTO: Marko Mesojedec

Ob začetku vsake postaje molimo:

**Molimo te, Kristus, in te hvalimo. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Ob koncu vsake postaje s pravoslavnim starcem vzklikamo:

***Gospod Jezus Kristus, Sin živega Boga – usmili se mene, grešnika!

(tišina)

Usmili se nas, o Gospod.

Usmili se nas!

Prva postaja

Pilat obsodi Jezusa na smrt

**

Pravičnost in mir

 »Pilat je rekel Judom: 'Poglejte, to je vaš kralj!' Oni pa so zavpili: 'Proč, proč, križaj ga!'« (Jn 19,14b)

Pilat je poslušal glas ulice, si umil roke in sodil, obsodil na smrt nedolžnega človeka – Boga.

Po rimskih zakonih bi Jezus že takrat imel pravico do zagovornika, kot ga imajo ljudje danes, tudi zato, da se prepreči krivica. Vendar so se učenci razbežali, celo zatajili Jezusa, pravičniki pa so molčali. Kristjani! Pomislimo na svoje reakcije, saj se tudi mi prevečkrat umaknemo, ko krivo govorijo o naši sestri ali bratu, prijatelju, dobrotniku. Pritrjujemo medijem, glasu ljudstva in se nad čim celo naslajamo.

Koliko podtikanj in grdih besed so deležni Cerkev, duhovniki, verniki, ljudje, ki so nam še včeraj delali dobro. Mi pa molčimo, obsojamo in vpijemo: »Križaj ga!«

Ljubimo svoje bližnje, poslušajmo svojo vest in bodimo pogumni zagovorniki resnice – ene in edine!

***

Druga postaja

Jezusu naložijo križ

 **

Dostojanstvo 

 »Ko so vojaki nehali Jezusa zasmehovati, so mu slekli plašč in ga oblekli v njegovo obleko ter ga odvedli, da bi ga križali.« (Mt 27,31)

Križ je naložen vsakomur. Kakšen je lažji, drugi težji. Rečeno je, da je za vsakega narejen po meri, torej ga nosimo, ker zmoremo.

Še vedno so med nami ljudje, ki v naši družbi nosijo veliko križev. Nekateri so lažji, drugi bolj grenki in težji. Nespoštovanje človeškega dostojanstva, predvsem žensk, je velika rana naše družbe. Za zaprtimi vrati domov se odvija trpljenje zaradi nasilja, večinoma nad ženskami in otroki. V trgovini z ljudmi so prav ženske najpogosteje predmet izživljanja, izkoriščanja, ponižanja.

Veliko je zgodb o podobnem trpljenju. Ustanovili smo varne hiše in materinske domove, kar je prav. Treba pa se je usmeriti tudi v preprečevanje nasilja, da ženam in otrokom ne bo potrebno zapuščati doma in še poglabljati stiske.

Čas je, da razmislimo o osnovnih vzrokih, o novodobnih vojakih, ki slačijo plašče dostojanstva in nalagajo križe na rame.

***

Tretja postaja

Jezus pade prvič pod križem 

**

Kultura odnosov

Iz knjige preroka Izaija:
»V resnici pa je nosil naše trpljenje, naložil si je naše bolečine. Mi pa smo ga imeli za zadetega, udarjenega od Boga in ponižanega.« (Iz 53,4)

Prostitucija je z zakonom prepovedana. Križe in bolečine njenih posledic nosijo dekleta, kazen zanjo pa zvodniki, kar je tudi prav. Hote ali nehote pa pozabljamo, da so največji križ tisti, ki si z denarjem kupujejo ljubezen, ki se bahajo, da lahko z denarjem plačujejo ponižanje drugega človeka. V zadnjem času se tovrstnim storitvam pridružujejo še hujše: droge, ki zadenejo dekleta in fante in žal tudi otroke, ko nevede stopijo na pot ponižanja. Nekaterim se uspe iztrgati iz obroča grdobije, drugi zdrsnejo še globje.

Človek! Spoznaj, da so prav ti, neštetokrat ponižani in zlorabljeni, potrebni usmiljene roke Boga in človeka. Ne skomignimo z rameni, ne recimo, da se to nas ne tiče. Že ko prvič padejo pod križem, je naša dolžnost, da jim pomagamo vstati.

***

Četrta postaja

Jezus sreča svojo žalostno mater

**

Skrb in bolečina

Iz evangelija po Luku:
»Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: 'Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje – pa tudi tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.'« (Lk 2,34-35)

 Marija je ponižno sprejela besede angela in vse, kar ji je napovedal starček Simeon, in to ohranila v svojem srcu. Kljub temu je presunjena spremljala sina na križevem potu. Tudi otroci današnjega časa doživljajo padce in vstajenje. Tudi njihove matere dan za dnem prebada meč skrbi in bolečin. Za mnoge matere se Kalvarija začne, takoj ko začutijo, da nosijo otroka, ki želi dihati, ljubiti, živeti. Vse prevečkrat se tem materam vsiljuje in šepeta misel, da so one same edine poklicane in odgovorne za odločitev o življenju ali smrti teh malih bitjec. Očetje teh otrok žal pred zakonom nimajo besede. Morda sploh nimajo notranje moči ali razvite odgovornosti, da bi otroka zavarovali. 

Gospod, prebudi našo brezbrižnost. Prebudi medicinsko osebje, žene in može, da bodo v blagor Cerkve in naroda ostali odprti za življenje. Daj materam močno vero in ljubezen, ki jo zmore le nežno materino srce.

***

Peta postaja

Simon pomaga Jezusu nositi križ 

**

Pomoč

Iz evangelija po Luku:
»Ko so ga odvedli, so prijeli nekega Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, in mu naložili križ, da ga je nesel za Jezusom.« (Lk 23,26)

Simon ni bil Jezusov učenec. Bil je človek, ki je šel mimo, in je prisilno, neprostovoljno moral priti na pomoč. Ni se ponujal, ni se branil, ponižno je sprejel križ, ki ga je zaznamoval.

Ko trpljenje potrka na vrata, spoznamo, da smo brez dobrih ljudi nebogljeni in sami. Po dveh letih zdravljenja v bolnišnicah spoznavam, da so še na svetu Simoni, ki pomagajo iz dolžnosti in ljubezni do bližnjega. Vsa nemočna in nebogljena ženica na sosednji postelji je spraševala zdravnika, kaj jo čaka. Lahko bi odgovoril na kratko in odvihral, vendar ni. Usedel se je poleg nje, jo pobožal po glavi in jo spoštljivo tolažil. Vprašala sem ga, kako to zmore, in mi je odgovoril: »Ko srčnosti in usmiljenja ne bom več čutil, si bom poiskal drugo delo.«

Gospod! Saj vidiš, da smo prišli v čase, ko smo prisiljeni ceniti človeka po plačilnih razredih, in ne po dobroti srca. Naj bo Simon iz Cirene zgled vsem, ki skrbijo za bolne, ostarele in invalide.

***

Šesta postaja

Veronika obriše Jezusu obraz  

**

Sočutje

 Iz knjige preroka Izaija:
»Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti, ne zunanjosti, da bi si ga želeli. Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin, izkušen v trpljenju, kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz, preziran.« (Iz 53,2-3)

Ob Jezusovi poti na Kalvarijo se pojavi Veronika, žena, za katero ni prej slišal nihče. V izmaličenem Jezusovem obrazu Veronika prepozna ljubezen. Ni se bala množice, pogumno je pristopila in Jezusu obrisala obraz. Tudi Jezus je v hipu vedel, da je ta žena polna sočutja, in ji v prtu pustil odtis svojega obraza za spomin. To je opomin sodobnemu svetu, ki želi bolečino in trpljenje izbrisati iz svoje srede. Izmislili so si evtanazijo. Še več: ker sami ne bi hoteli odtisa trpljenja, bi to nizkotno dejanje »iz sočutja« naložili kar zdravnikom. Ljudi, ki jih Hipokratova prisega zavezuje k reševanju življenja, bi tako spremenili v najete morilce. 

Gospod! Tudi Ti vidiš veliko trpljenja in poslušaš prošnje, naj se trpljenje vsakega človeka konča po tvoji volji. Preplašen in opravičujoč pogled ostarelih, bolnih, invalidov, ki čutijo, da so v breme, pusti odtis, ne na Veronikinem prtu, temveč v srcu in duši svojcev, medicinskega osebja, vseh nas.

***

Sedma postaja

Jezus pade drugič pod križem 

 **

Vsi pademo

Iz knjige preroka Izaija:
»Bil je ranjen zaradi naših grehov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni. (Iz 53,5) 

Sprejel si ponižanje, saj si padel vpričo vseh. Nekaterim si se smilil, večina pa se je naslajala nad tvojim padcem in si izmišljala zgodbe, za katere nihče ne ve, ali so resnične. 

Vedno znova smo priče medijski gonji proti ljudem v javnih službah, v politiki, na vidnih mestih ali v službi oznanjevanja Božje besede. Podobno, le v manjšem krogu, se dogaja v službah in v zaselkih. Ne glede na to, ali so novice resnične ali ne, pozabljamo na evangeljsko opozorilo:

»Ne obsojajte in ne boste obsojeni, oproščajte in boste oproščeni!« (Lk 7,37).

Jezus, le Ti, ki si izkusil zasmehovanje svojih rojakov, razumeš, kako lahko je pasti, in tudi, kako težko se je pobrati iz blata. Kar naenkrat zmanjka roka, ki bi Ti pomagala.

 Gospod! Ti si sprejel ponižanje, ko si padel pred očmi vseh. Nočemo Te gledati
v blatu, zato obraz obračamo proč.
Daj nam, da se bomo zavedali tudi svojih grehov, da bomo sredi lastne bolečine razumeli ali vsaj molčali. Daj vsej svoji Cerkvi, da se bo zavedala trpljenja svojih preskušanih sester in bratov.

***

Osma postaja

Jezus nagovori jeruzalemske žene 

**

Trpljenje družin

 Iz evangelija po Luku:
»Za njim je šla velika množica ljudstva, tudi žená, ki so se tolkle po prsih in ga objokovale. Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: 

Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki! Glejte, prišli bodo dnevi, ko porečejo: 'Blagor nerodovitnim in telesom, ki niso rodila, in prsim, ki niso dojile!'« (Lk 23,27-31)

Te besede so namenjene ženskam, materam skozi vso zgodovino. Naše matere, ki so okusile trpljenje vojne, so večkrat rekle: »Če bi bile ženske poveljnice, v vojnah ne bi bilo toliko mrtvih, saj le one vedo, koliko trpljenja je pri porodu in vzgoji otroka.« Jezus je ob pogledu na objokane žene povedal prav to, kar se danes dogaja. Kruta je beseda »blagor nerodovitnim«, vendar se prav v današnjih časih družine ne odločajo za otroke. Ni le vojna, prišli so dnevi, ko otroci in mladi umirajo na obroke: pred rojstvom, v otroštvu zaradi lakote, v mladosti zaradi zasvojenosti in zlorab. Tako ostane za rodovitno življenje bore malo. 

Gospod, prosimo Te, s križa poglej na naše družine. Daj poguma materam in očetom, da bodo upanje, zelenje ob lesu križa. 

***

Deveta postaja

Jezus pade tretjič pod križem

**

Križev pot »potohodcev«

Božji Sin do skrajnosti izkuša človeškost. S tem padcem še bolj trdno vstopi v zgodovino človeštva in ga spremlja v vsakem trenutku. »Jaz sem z vami vse dni, do konca sveta.« (Mt 28,20)

Ko mislimo, da se je svet malo umiril, se pojavijo novi padci. Tako kot Jezus so po dolgi poti trpljenja ljudje utrujeni, ponižani, padajo. Nekateri se dvignejo, drugi umirajo. Navadili smo se poročanja o prevrnjenih čolnih, utopljenih otrocih, o izmikanju odgovornosti. Že desetletja govorimo, da je potrebno odpraviti izvor preseljevanja, v resnici pa je tudi smrt zaslužek. Bojimo se prišlekov, ne pomislimo pa, da so se v begunskih taboriščih rodili otroci, ki so že najstniki in še niso izkusili varnosti doma.

Podobno je z begunci iz Ukrajine, pa tudi Rusije. Ali razumemo, da ljudje rešujejo življenja svojih družin? Ali razumemo, da v vojni ne zmaga nihče? Poznamo matere, ki so z otroki prišle v našo deželo? Mnogi mislimo, da jim je lepo. Slišimo komentarje v stilu: »Kaj jim pa manjka?« Toda daleč je dom, kjer je doma njihova duša.

Jezus s padci pod križem spremlja vso krutost človeštva. Lahko je verjeti in slaviti, ko smo na varnem. Ali nas sploh skrbi vera stokrat preizkušenih? Bodimo sočutni, misijonarji na domačih tleh. Z dejanji vračajmo upanje, da je On z nami.

***

Deseta postaja

Jezusa slečejo in mu ponudijo z žolčem mešano vino

**

Svetost telesa

Iz evangelija po Janezu: »Ko so vojaki križali Jezusa, so mu vzeli oblačila in jih razdelili na štiri dele, za vsakega vojaka po en del; in suknjo. Suknja pa je bila brez šiva, od vrha scela stkana.« (Jn 19,23)
Po vseh padcih Jezus izmučen in dotolčen pride na Golgoto, kjer ga čaka največje ponižanje – telesa in duše. Brez sramu ga oropajo dostojanstva, mu slečejo suknjo, zanjo žrebajo in si jo razdelijo. Perverznost do skrajnosti.

Vprašajmo se, kdo so bili ti ljudje, ki jim trpljenje človeka – Boga ni bilo sveto. Kdo so danes tisti ljudje, ki jim nedotakljivost telesa in človeško dostojanstvo nista sveta? Govorimo o svetosti življenja in sklonimo glavo ob vedno novih odkritjih. Včasih se sicer sprašujemo, komu koristi govoriti o teh grdobijah, ki se dogajajo skozi zgodovino sveta, žal tudi zgodovino Cerkve. Slišimo vedno nove zgodbe zlorab, mučenja, perverznosti brez meja. Opravičila svetega očeta brez konca in kraja. Verjetno je ob tem neštetokrat tudi sam rekel: »naj gre ta kelih mimo mene«. Opravičilo ne opravičuje dejanj, toda potiskati glavo v pesek, ne spregovoriti, se ne opravičiti je še hujše. Bodimo pametni in ne dovolimo, da se sovražniki Cerkve in našega Jezusa, ki je toliko pretrpel, naslajajo in dodajajo še svoje, tudi namišljene zgodbe.

Predvsem pa izrazimo sočutje z žrtvami, jih sprejmimo in jim omogočimo, da varno spregovorijo.

Zakaj toliko trpljenja, toliko žolča, ko pa je Božja ljubezen tako lepa, čista?

***

Enajsta postaja

Jezusa pribijejo na križ

 **

Odtujevanje 

Iz evangelija po Luku:
»In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. Jezus je govoril: 'Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.'« (Lk 23, 33-34)

 Papež Frančišek nas opominja, da v današnji družbi vse bolj odtujujemo nemočne in manj uporabne od tistih, ki pripomorejo k ustvarjanju dobička. Kot bi rekli: »Dajmo jih na varno, da nas ne bodo motili.« Odtujevanje nam je postalo nekaj normalnega, že ko se odločamo: malčke v vrtec, ostarele v dom, invalide v skupnosti. Oni ne spadajo med človeške vire, saj ne ustvarjajo dobička. Hvala Bogu, za telo je poskrbljeno, kaj pa za dušo? Tudi v družini, župniji in službi pogosto mislimo, da nekateri spadajo na desnico, drugi na levico. Glas množice se je zarezal v vse pore življenja. Le redko se vprašamo, kam danes spadamo sami, predvsem po svoji duši in dejanjih, še redkeje pa, kam bomo spadali jutri.

Dobri Jezus je že več kot dve tisočletji nazaj Očetu opravičeval vse tiste, ki se pokesajo, in prosil odpuščanja zanje. Prosil je tudi za vse nas, pa čeprav vemo, kaj delamo.

***

Dvanajsta postaja

Jezus umrje na križu

**

Umiranje 

 Iz evangelija po Luku:
»Bilo je že okrog šeste ure, ko se je stemnilo po vsej zemlji do devete ure. Sonce je otemnelo in zagrinjalo v templju se je pretrgalo po sredi. Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: 'Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.' In ko je to rekel, je izdihnil.« (Lk 23,44-47)

 Za vsakim od nas se bo nekega dne zagrinjalo pretrgalo in skozi odprtino bomo zagledali Njega, ki je prvi umrl za nas. Njegov pogled je bil usmerjen k Očetu. Sprašujemo se, ali bo tudi nam dano, da bomo zmogli reči, kot je rekel pokojni papež Benedikt: »Gospod, ljubim Te«.

 Poznamo ljudi, ki dnevno molijo za »srečno zadnjo uro.« Tudi moj pokojni oče je vedno dodal ta stavek. Včasih se je tudi pohecal na svoj račun, češ: »Ne jokajte za menoj, ker bom srečen.« In to mu je bilo res dano. Še zvečer mi je pomagal pri pripravi večerje, rekli smo si »Lahko noč!« in ponoči nas je mama poklicala, da je očetova roka mrzla. Verjamem, da je zaspal srečen, nam pa (tudi malim vnukinjam), ki smo bili ob njegovi postelji, je zapustil najboljši recept za srečno zadnjo uro. 

Dovolimo sebi in svojim otrokom bližino človeka, ki se je poslovil. Le tako bodo spoznali, da je srečna zadnja ura milost, za katero je potrebno prositi.

***

Trinajsta postaja

Jezusa snamejo s križa in ga dajo Mariji v naročje 

**

Spoštovanje mrtvih 

Iz evangelija po Janezu
»Potem je Jožef iz Arimateje – ki je bil Jezusov učenec, toda naskrivaj, iz strahu pred Judi – prosil Pilata, da bi odnesel Jezusovo telo. In Pilat je dovolil. Prišel je torej in odnesel njegovo telo. Prišel pa je tudi Nikodém, tisti, ki je najprej ponoči prišel k Jezusu, in prinesel okrog sto funtov zmesi mire in aloje. Vzela sta torej Jezusovo telo in ga skupaj z dišavami povila s povoji, kakor imajo Judje navado pokopavati. (Jn 19,38-40)

Marijino srce je ob pogledu na mrtvega sina prebodel meč. Koliko mater prav danes objokuje svoje mrtve sinove! Mnogim izmed njih ni dano, da bi jih vzele v naročje in jih poljubile. Ostaja le tisoč vprašanj (kje, kdaj, zakaj ...) in tisoč odgovorov (skupni grobovi na bojiščih, globina morja ...). Papež Frančišek pravi, da je Sredozemsko morje največje pokopališče. Žal ni več Jožefov iz Arimatreje, ki bi poskrbeli za pokop ljudi brez imena.

Gospod, Ti nisi Bog mrtvih, temveč Bog živih. V Tebi živijo vsi, ki si jih poklical k sebi. Spomnimo se vseh rajnih, ki smo jih imeli radi. Spomnimo se tudi vseh pozabljenih – sprejmi jih v svoje naročje.

***

Štirinajsta postaja

Jezusa položijo v grob 

**

Dobra dela usmiljenja – pravica do groba

 Iz evangelija po Janezu
»Na kraju, kjer je bil križan, pa je bil vrt in na vrtu nov grob, v katerega še nihče ni bil položen. Ker je bil grob blizu, sta zaradi judovskega dneva pripravljanja Jezusa položila tja. (Jn 19,41-42)

Po Božjem načrtu si je tudi Jezus, čeprav križan in zasramovan, zaslužil grob. Na vrtu sta Jožef iz Arimatreje in Nikodem po judovskih običajih pripravila Jezusovo telo in ga položila v prazen grob. Telesno delo usmiljenja od nekdaj veleva: »mrtve pokopavati«.

Ob številnih katastrofah, kot so potresi, viharji, cunamiji, nesreče na morju in v zraku, se zganejo države in dobri ljudje, ki z velikimi napori iščejo preživele, pa tudi mrtve. To so norme civilizacije. Današnje odkrivanje jam in skupnih grobišč v Ukrajini, Afriki ter drugod po svetu kaže, da je beseda civilizacija pozabljena. Tudi v slovenski zemlji so brezna in jame, v katerih naše sestre in bratje čakajo civiliziran pokop.

Gospod, daj poguma vsem nam, da bomo izpolnili svojo krščansko dolžnost.

***

Kupi v trgovini

Slovenski križevi poti v cerkvah južne Koroške
Zgodovina
19,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh