Grad Prem FOTO: Ivo Žajdela

Leta 2011 je Ilirska Bistrica praznovala 100. obletnico povzdiga v trg. Ob tej priložnosti so izdali tudi obsežno knjigo, v kateri so predstavili številne tematike iz zgodovine ne le samega kraja, pač pa celotne občine, ki je po velikosti druga v Sloveniji. Knjigo so zasnovali celostno, pokrila je dolgo obdobje od prazgodovine do današnjih dni. Na enem mestu so takrat zbrali večino takratnega vedenja o Ilirski Bistrici.

Kot je pojasnil odgovorni urednik Miha Preinfalk, so se pri Kroniki kljub temu odločili, da s tokratno tematsko številko raziščejo Ilirsko Bistrico, saj v tematikah člankov v reviji vse (pre)redko zaidejo tja.

Zgodovina dveh krajev, Trnovega in Bistrice

Ilirskobistriška številka Kronike prinaša sedemnajst novih prispevkov z različnih raziskovalnih področij. Zgodovina Ilirske Bistrice je pravzaprav zgodovina dveh krajev, Trnovega in Bistrice, ki sta do združitve leta 1927 živela ločeni življenji.

V prvem članku Boris Golec razkriva uganko, ali je imelo Trnovo leta 1713, ko se v nekem viru omenja kot trg, res takšen status. Kot kaže, naselje ni imelo formalnega trškega naziva, pač pa so na njegovo dojemanje kot trga od 17. stoletja dalje vplivali različni dejavniki.

V 17. stoletju je širše območje Ilirske Bistrice trpelo za kužno epidemijo. Vanja Kočevar razkriva njene razsežnosti na podlagi registraturnega protokola. Prav nič laskavo se ni o Ilirski Bistrici izrazil cesar Karel VI., ko se je leta 1728 na poti na Reko ustavil v tamkajšnjem župnišču, v drugem prispevku piše Vanja Kočevar. V dnevnik je zapisal: »... slaba nastanitev in izjemno pomanjkanje vode ...«.

Poslikava Toneta Kralja v župnijski cerkvi sv. Petra v Ilirski Bistrici: Vstali Kristus, ki se prikaže apostolom. VIR: župnija

Nekdaj zelo pomemben kraj Prem

Ilirska Bistrica je bila od nekdaj tesno povezana z Reko, tudi v umetnostnem smislu. Umetniki, ki so ustvarjali v Ilirski Bistrici, zlasti na področju cerkvene opreme, so v veliki meri ustvarjali tudi na Reki. Med njimi je najbolj prepoznavno ime kiparja Antona Michelazzija. V duhu nekdanjih povezav sta članek o tem napisala hrvaška kolega umetnostna zgodovinarja z Reke, Damir Tulić in Mario Pintarić.

Na širšem območju Ilirske Bistrice je bil nekdaj zelo pomemben kraj Prem, zlasti zaradi gospostva in gradu, ki sta bila tri stoletja v rokah grofovske oziroma knežje rodbine Porcia. O rodbini je bilo sicer v slovenskem prostoru do zdaj napisanega zelo malo, tako da so tokrat s prispevkom Igorja Gardelina o njej zaorali ledino in postavili temelje za nadaljnje raziskovanje.

Poslikava Toneta Kralja v župnijski cerkvi sv. Petra v Ilirski Bistrici: Umivanje nog. VIR: župnija

Skladatelj Fran Gerbič in pesnik Dragotin Kette

Prav tako je s plemstvom povezan dvorec Trnovo, katerega lokacija in celo sam obstoj sta za dolgo časa utonila v pozabo. Dvorec so v začetku 18. stoletja zgradili baroni Oberburgi, po nekaj desetletjih pa je prišel v neplemiške roke in spomin na njegovo nekdanjo funkcijo se je dokončno izgubil. Boris Golec je raziskal in razkril njegovo lokacijo ter današnjo podobo.

Med znanimi osebnostmi, ki so izvirale in delovale na Ilirskobistriškem, sta tokrat predstavljena dva umetnika. Prvi je skladatelj Fran Gerbič, ki je med letoma 1857 in 1868 (s triletnim premorom zaradi študijskega dopusta na glasbenem konservatoriju v Pragi) kot učitelj deloval v Trnovem. Boris Golec je na podlagi njegove avtobiografije, spominov ter zlasti dokumentov o šoli ter učiteljih predstavil Gerbičevo življenje in delovanje v Trnovem.

Druga znamenita osebnost je pesnik Dragotin Kette, ki se je rodil na Premu. Za časa svojega kratkega življenja ni bil deležen tolikšne slave, kot bi si jo zaslužil, je pa v desetletjih po smrti njegov spomin oživel tudi po zaslugi spominskih obeležij v krajih, ki so bili povezani z njegovim življenjem, piše Aneja Rože.

Samostan sester de Notre Dame v Trnovem v Ilirski Bistrici. FOTO: Ivo Žajdela

V Trnovem samostan sester de Notre Dame

Trnovo je bilo od leta 1888 znano tudi po samostanu sester de Notre Dame, v sklopu katerega je delovala dekliška šola. Bogdan Kolar piše o ustanovitvi samostana, kar je v veliki meri zasluga dveh domačinov, trgovca Ivana Valenčiča in njegove žene Ivane.

S Cerkvijo je povezana tudi ustanovitev telovadnega odseka Orel na Ilirskobistriškem leta 1908. Nejc Bratina piše, da je ustanovitev Orla bil katoliški odziv na bolj liberalno telovadno društvo Sokol, na Ilriskobistriškem pa je njegov odsek deloval le dobrih deset let, saj je z izbruhom prve svetovne vojne njegovo delovanje zamrlo.

Spominska plošča na pročelju samostana sester de Notre Dame v Trnovem v Ilirski Bistrici. FOTO: Ivo Žajdela

Tone Kralj je svoj pečat pustil tudi na Ilirskobistriškem

Obdobje med obema svetovnima vojnama je za širše območje Ilirske Bistrice prineslo velike spremembe, saj je postalo del italijanske kraljevine. Bistrica in bližnje Trnovo sta se leta 1927 združila v enoten kraj, takrat z italijanskim imenom Villa del Nevoso. Priključitev italijanski državi je v Ilirsko Bistrico prineslo uvajanje nove italijanske kulture, tudi na področju arhitekture. Še danes stoji v mestu in okolici kar nekaj stavb iz medvojnega obdobja, o čemer piše Emilija Kastelic. Med njimi je ena najbolj znanih palača nekdanje Hranilnice (Cassa di Risparmio) v Ilirski Bistrici (danes na Bazoviški cesti 18). Eda Belingar je na podlagi arhivske dokumentacije, ki jo hrani Državni arhiv na Reki, predstavila načrt za njeno gradnjo.

Po drugi strani je bilo medvojno obdobje prežeto z odporom do italijanizacije, kar se je med drugim močno odrazilo tudi v umetnosti. Slikar Tone Kralj, ki je postal legendaren zaradi svojih poslikav primorskih cerkva, v katerih je subtilno kritiziral italijanski fašistični režim, je svoj pečat pustil tudi na Ilirskobistriškem. Urška Godina je analizirala njegove poslikave cerkva na Premu, v Ilirski Bistrici in Podgrajah.

Poslikava Toneta Kralja v stranski kapeli Srca Jezusovega v župnijski cerkvi sv. Petra v Ilirski Bistrici. VIR: župnija

Italijani so med okupacijo Primorske moške odvažali v tujino

Ko je Ilirskobistriško postalo del Italije, je to močno vplivalo na tamkajšnje prebivalstvo. Vse do kapitulacije Italije leta 1943 so morali možje in fantje služiti v italijanski vojski. Irena Uršič se je posvetila vojni v Etiopiji in begu vojaških obveznikov leta 1935, prinaša osebne izkušnje nekaterih preživelih, hkrati pa je poskušala rekonstruirati okoliščine mrtvih in pogrešanih v vojski in ujetništvu.

V prvih letih druge svetovne vojne je bilo na Ilirskobistriškem sorazmerno malo spopadov. Zaradi svojega pomembnega geostrateškega položaja je imela namreč Ilirska Bistrica močno garnizijo, ki so jo sprva sestavljale le nemške enote, leta 1944 pa so se jim pridružili tudi pripadniki Slovenskega narodnega varnostnega zbora ter nazadnje še pripadniki Srbskega prostovoljskega korpusa in četniške Dinarske divizije, kar je osvetlil Klemen Kocjančič.

Prisotnost teh sil je onemogočala neposredni partizanski napad na Ilirsko Bistrico, ki je tako večje vojne dogodke občutila šele v zadnjem mesecu vojne. Takrat je na Ilirskobistriškem prišlo do ene največjih frontnih bitk na Slovenskem med nemškim 97. armadnim korpusom in 4. jugoslovansko armado, o čemer piše Denis Cerkvenik.

Poslikava Toneta Kralja z likoma sv. Cirila in Metoda v župnijski cerkvi sv. Helene na Premu. FOTO: Ivo Žajdela

Župnik Janez Bilc: Kronika fare trnovske na Notranjskem

Sklop člankov zaključuje prispevek o govoru vasi Jelšane. Dialektologinja Tjaša Jakop ga uvršča v notranjsko narečje primorske narečne skupine, ki je po izvoru dolenjsko narečje, prekrito z mlajšimi primorskimi pojavi.

Raziskovanju zgodovine Ilirske Bistrice je svoje življenje posvetil domačin Vojko Čeligoj, častnik JLA in Slovenske vojske, učitelj in tudi poslanec državnega zbora RS. V sistem cobiss je vpisanih 200 enot, rezultatov njegovega neumornega brskanja po preteklosti domačega kraja. Ker letos praznuje 85 let, smo mu posvetili jubilejni zapis (Dragica Jaksetič).

Ilirskobistriško Kroniko zaključujejo s predstavitvijo dveh knjižnih novosti, povezanih s tamkajšnjo zgodovino. Prva od njiju je Kronika fare trnovske na Notranjskem, ki jo je župnik Janez Bilc (1839–1906) pisal pred več kot stoletjem, a je do danes ostala neobjavljena. Skupina zagnanih domačinov je poskrbela, da so jo v tiskani obliki izdali leta 2022, ob 750. obletnici prve znane omembe župnije. Objava vsebuje tudi nekatera krajša spremna besedila.

Dru­go predstavljeno delo je knjiga v dveh delih avtorice Vlaste Beltram o nekdanjem brkinskem komunističnem okrožju med drugo svetovno vojno. Prvi del opisuje »narodnoosvobodilno« in »socialno-revolucionarno gibanje«, drugi del pa predstavlja »narodnoosvobodilno gibanje« po posameznih krajih nekdanjega brkinskega okrožja.

Kraljeva upodobitev sv. Cirila v župnijski cerkvi sv. Helene na Premu. FOTO: Ivo Žajdela

Trg Vače do srede 19. stoletja

V prvi številki Kronike je objavljenih dvanajst prispevkov. Boris Golec obravnava razvoj Vač, enega najmanjših slovenskih trgov, od njegovih začetkov do srede 19. stoletja. Kraj se kot trg prvič omenja razmeroma pozno (1429), njegova glavna posebnost pa je ta, da se za razliko od večine slovenskih trgov ni razvil kot suburbialna naselbina pod gradom, sedežem zemljiškega gospostva, ampak nekoliko stran, okoli vikariatne, poznejše župnijske cerkve. Med štirimi trgi na Gorenjskem so bile Vače edini »klasični« trg, kar pomeni, da je nastal v srednjem veku ter imel standardne gospodarske funkcije trških naselij in polno upravno-sodno avtonomijo. Zaradi specifične strukture ohranjenih virov je veliko bolj znana normativna plat notranje ureditve trga kakor funkcioniranje trške samouprave in nižjega sodstva v praksi. V gospodarskem pogledu je bil kraj tipičen mali trg z utečenimi sejmi in obrtniki, ki so z osnovnimi obrtnimi storitvami zadovoljevali potrebe lokalnega prebivalstva.

Kraljeva upodobitev sv. Metoda v župnijski cerkvi sv. Helene na Premu. FOTO: Ivo Žajdela

Začetki rodbine Lamberg na Kranjskem

Luka Dremelj je šel po sledi začetkov rodbine Lamberg na Kranjskem (s poudarkom na liniji s Kamna in Gutenberga). Piše, da se je rodbina Lamberg na Kranjskem pojavila v drugi tretjini 14. stoletja. Njena rodovitnost in spretno politično manevriranje sta ji omogočila družbeni vzpon in širjenje posesti. V 16. stoletju so tako njeni predstavniki zasedali večino pomembnih položajev v kranjski stanovski upravi. Eden sposobnejših je bil baron Jakob iz kamenske linije, ki naj bi leta 1559 napisal prvo rodbinsko genealogijo. Ta je skupaj s še enim sočasnim zapisom postala glavni vir za nadaljnje genealoge in zgodovinarje, ki so nekritično prepisovali tudi napake. V prispevku so te napake prikazane, razložene in popravljene. Sledi biografski prikaz rodbine na podlagi ohranjenih virov. Predstavil je tudi člane ministerialnega rodu z Rittersberga, domnevni prednikov Lambergov.

O položaj celjskih grofov in srednjeveškem plemstvu

Jaka Banfi piše o položaju celjskih grofov in srednjeveškem plemstvu sploh, Renata Komić Marn o portretni galeriji Attemsov iz dvorca Dornava in drugih portretih Jožefa Digla (prispevek k opusu in biografiji baročnega slikarja), Katarina Keber o zgodnjem cepljenju proti črnim kozam in variolizaciia v 18. stoletju in nekaterih primeri v slovenskem prostoru, Neva Makuc o učenjaku Micheleju grofu della Torre Valsassina (1757–1844) in njegovi zapuščini,, Valentina Bevc Varl o življenjski poti slikarja Eduarda Linda (1827–1904), Goranka Kreačič o družini Fux iz Metlike ter primerih čezmejnih stikov v Obkolpju, ženitvenih strategijah in socialni mobilnosti konec 18. in v 19. stoletju, Mojca Šorn o socialnem skrbstvu v Ljubljani med prvo svetovno vojno in v desetletju po njej, Ivan Smiljanić o spominskem obeležju od Italijanov zasedenemu ozemlju na Primorskem pred rektoratom Univerze v Ljubljani, Damjan Hančič o gradbenih projektih nemškega okupatorja v Kamniku, Žiga Jevšnik o zgodovini raziskovanja mlajše železne dobe na Celjskem.

Župnijska cerkev sv. Petra v Ilirski Bistrici, glavni oltar. VIR: župnija

Boris Golec raziskuje šaleške korenine Antona Martina Slomška

V drugi številki Kronike je objavljenih devet prispevkov. Boris Golec pod naslovom »Od apata do opata« raziskuje šaleške korenine Antona Martina Slomška. Dosedanje vedenje o rodoslovju in prednikih blaženega škofa Antona Martina Slomška (1800–1862), ki so živeli oziroma izvirali iz Šaleške doline, dolgujemo duhovnikoma Francu Kovačiču (1867–1939) in zlasti Maksu Goričarju (1885–1941). V Šaleška dolino se je sredi 18. stoletja z rodnega Sloma pri Ponikvi preselil škofov ded Gašper Slomšek (okrog 1718–1779). Priimek njegove žene Apat, kar pomeni opat, je v njeni rodni vasi Družmirje pri Šoštanju izpričan od leta 1575. Ana Apat je izvirala iz bogate gostilničarske družine v Družmirju, pri čemer je bil njen oče Jakob hkrati tržan sosednjega trga Šoštanj, kjer so njegovi predniki najverjetneje živeli vsaj dve generaciji. Škofov oče Marko in stric Valentin Slomšek sta se konec 18. stoletja preselila na Slom, kjer sta prevzela veliko kmečko posest svojih prednikov, poznejši rodni dom škofa Antona Martina Slomška.

O dogajanju v Ljubljani med prvo francosko okupacijo

 Julijana Visočnik je šla po sledi ženskih imen, dokumentiranih na rimskih napisih (primer Celeje), Jure Vuga piše o fragmentih dveh domnevnih gotskih arhivoltov stranskih portalov koprske stolnice, Veronika Škofljanec Jagodic o premoženju treh plemkinj na Kranjskem ob koncu 17. stoletja, Metoda Kemperl o ljubljanski hiši Breg 20 in njenem portalu, Patrizia Farinelli o zgodovinski pričevalni vrednosti anonimnih pisem o dogajanju v Ljubljani med prvo francosko okupacijo (1797), Gašper Oitzl pod naslovom »Srebro malega človeka« v Narodnem muzeju Slovenije o historiatu zbirke kositra, Robert Devetak je predstavil primere delovanja javnih kuhinj na Goriškem in Gradiškem pred prvo svetovno vojno, Vesna Krmelj ekspresionistično obdobje revije Dom in svet v luči korespondence Franceta Steleta z Izidorjem Cankarjem, Branko Marušič je objavil spomine beramskega duhovnika Josipa Grašiča na Gortanov proces (1929).

Župnijska cerkev sv. Petra v Ilirski Bistrici, (Kraljev) strop prezbiterija. VIR: župnija

1/12